Nebodinamjihtreba

Danes je bil pa res krasen dan.

“Polna sem.”
Smeh.
“Kaj je pa tako smešnega?”
Smeh.
“Polna kot nafilan ligenj!”
Smeh.

Moj oče ima danes svoj dan. Odkar je prišel iz službe, ničesar ne misli resno. Kovance je ovijal z elastiko in mi jih metal v naročje, zdaj pa na srečo bere časopis. Ena dobra stvar, ki se je zgodila, je bila ta, da sem srečala na prehodu za pešce svojo sošolko iz osnovne šole, Zalo in to po…hm, videla je nisem že več kot dve leti navkljub kontaktom po msnju.

Je pa še to; kadar srečam kakšnega iz osnovne šole, se začnem sama pri sebi hihitati. In tako sem bila dopoldne v knjižnici, opazovala ljudi, ki so hodili sem in tja, noter in ven (jaz sem bila zgoraj) in imela sem se prav fletno. Potem pa pride slavni Luka Mezgec (v petem razredu sva bila sošolca), jaz ga nekaj časa gledam dol z vrha, nakar pogleda gor in jaz se spet začnem hihitati. Začuda, tako kot Amory. Bil je nagnjen k ljubezni do neumnosti.