Ljudje pravijo, da je življenje tisto pravo; vendar mi je ljubše branje.

Zadnjič sem končala z branjem Simona Jenka; moram priznati, da je seveda takoj na lestvici (če se že tako gremo) za Prešernom, vsaj po dobi. In naposled me je v spominu prešinilo nekaj pomembnega, in sicer to, da je Jenko zaradi mlačnega občinstva in povsem zlobnih kritik prenehal pesniti; jaz verjamem v vpletenost slovenskega literarnega lopova, Levstika. Le-ta se mi je priskutil že pri Stritarju (kakšno naključje, da je Stritar pozdravil Pesmi!), ko se je norčeval iz njega in pisal nesramne pesmice o Zorinu. Jaz sem bila vedno bolj navezana na šibke, in četudi so že vsi ti pisci mrtvi, sem na njihovi strani. Čemu se je Levstik spravljal in delal škodo? Negativno nastrojena kritika je ena kruta stvar in zakaj bi se sploh ukvarjali z njo? Nadležna reč. Kaj pa, če bi šlo takole – če ti je neko delo všeč in ga želiš pohvaliti, potem spregovori, v obratnem primeru pa rajši nič ne govori. Saj vem. To je povsem nesmiselno v današnji dobi! Flaubert bi mislil, da se nam je vsem zmešalo; tudi on ni bil velik ljubitelj kritikov, vendar je “ni bil velik ljubitelj” zelo mil izraz (“Kako redko srečamo kritika, ki ve, o čem govori!”). Sovražil je kar vse povprek – od železnic do demokracije itn… Prepričana sem, da je takrat, ko ni bil zaposlen s pisanjem ljubezenskih pisemc in pošiljanjem vrtnic svoji ljubi (najprej ji je napisal, naj poljubi vrtnični cvet, nato pa naj si ga položi…saj ve, kam. In kadar sta se domenila za srečanje, ki se je bilo končalo v postelji, je bila ona, ubožica, vsa opraskana, ker je nerodni Gustave pozabil odstraniti trnje..), izdeloval sezname stvari, ki jih srčno prezira.

No, da se vrnemo k Jenku in njegovi odločitvi glede nadaljnega pesnjenja. Jaz imam tudi neko podobno izkušnjo, ali pri risanju, ne pri literaturi. V sedmem ali osmem razredu osnovne šole smo pri likovnem pouku risali neko hribovje in ko je prišel čas ocenjevanja, sem jaz, z velikim risarskim talentom, prejela nižjo oceno kot T., ki je brez vsakega talenta. To me je pravzaprav tako prizadelo in ponižalo, da več kot dve leti nisem hotela prijeti svinčnika v roko. Slučajno sem tudi v dokaz tega ponižanja pri večerji takrat strgala nekaj svojih risb, tako, zaradi teatralnosti, da bi še bolj povečala učinek.

Mislim, da bi moral vsakdo vsaj enkrat odpreti knjigo – The Gentlemen’s Clubs of London. Že vsaj zato, da spozna svet visoke družbe in snobokratov. Namreč, prav vsi so nekakšni snobi – lezejo čim više in ko so na vrhu, hočejo še višje. Celo najnižji uslužbenec želi biti više od svojega kolega. In zakaj naj bi izpadlo to tako snobovsko in oh in sploh nekaj, o čemer niti v sanjah ne moreš razmišljati? Zakaj ne bi nekdo zakorakal v House of Gentlemen brez slabe vesti, da ga bodo drugi grdo gledali? Jaz pa prav naravnost obožujem takšne reči – jasno, ne morem nositi oblačil, ki so namenjena gospodom, lahko pa po želji oblačim svojega knjižnega junaka Bertrama, o katerem pišem zgodbo (o tem kasneje). Gospodič ima vse potrebno: nogavice iz zlatega lureksa, palico z rapirjem (z nožnico), podeželsko sprehajalno palico in dežnik. Menda bi si moral omisliti tudi bambusno palico z izrezljano živalsko glavo, ali kaj jaz vem. No, kar se pa pokrival tiče – rabi cilinder, čolnarski slamnik, in še zložljiv operni klobuk iz črne svile, napete čez okvir jeklenih vzmeti. Ja, in slučajno nosi tudi oksfordske balonarke.

No, glede mojih literarnih ambicij (ki jih, seveda, nikakor ne smem imeti) - moje Turške grlice vsekakor napredujejo; sedaj imajo čez štirideset strani. Sicer sem spisala še neko kratko zgodbo z naslovom Florentinec. Mislim, da sem na ta navdih čakala kar dolgo. Moj knjižni junak, ki sliši na ime Bertram, je nek gospodič, ki živi v idealnem svetu. Zdi se, da imam do njega neke posebne simpatije, ker mora nujno naslednje jutro, če je slučajno šel skozi kakšno težko preizkušnjo, že sijati sonce skozi okno. Vse se vrti okrog tega: kar se zdi resnično, je le projekcija človekovega uma.