Tihota ohranja v prsih vse ugasnjene bakle srca.

Biti slaven pesnik, poet ali novelist in romanopisec še ni tako lahka naloga, kot si marsikdo domišlja. Biti slaven pa še ne pomeni biti tudi velik (no, dragi Sponsel, kaj praviš? Da so Napoleona po Corvisartu zdravili samo še povprečni zdravniki, eh?) ali dober. No, v preteklosti si je kar precej pesnikov in pisateljev privoščilo takšne in drugačne osebnosti. Njihove izjave so ali tako zelo bolne (govorim o določeni skupini) ali pa tako zelo prismojene, da veljajo za nepogrešljive. In če še tako pomislim, je bilo tudi malo pripadnikov takšne umetnosti, ki bi imeli kakršenkoli moralen cilj.

Kakšen cilj ima in kaj ustvarja ta, ki opeva lepo in čisto ljubezen, v resničnem življenju pa se obnaša kot žival? No, ta ne zna brzdati svojih živalskih nagonov. In sicer teče beseda o angleško-škotskem poetu, Byronu. Človek in žival nista eno in si niti nista enaka v nobenem pogledu*, četudi žival marsikdaj prekaša človeka, pa ne vidim nikjer razloga v tako ekstravagantnem obnašanju, ki vključuje veselje do posnemanja določenih živalskih nagonov. Naposled bi omenila še Flauberta. Morda je bil res mojster pisane besede (k sreči se njegova vulgarna besedna narava ne kaže v knjižnih delih) in je veliko dal na estetski izgled, kar pri njem nadvse cenim in občudujem, pa so njegove izjave tako bedaste, da se vprašaš, če je res on lastnik izrečenih besed. Mar je res hotel biti tako ekstravaganten, da je zavračal vse, kar obstaja na tem svetu? Če ne bi bilo bralcev, občinstva, bi crknil nekje od revščine, ali ne? “Veš, kam me je pripeljala vsa ta melanholija? Do tega, da bi to literaturo nekam poslal, da ne bi naredil ničesar več in šel živet s teboj, vate, da bi položil svojo glavo na tvoje prsi, namesto da z njo kar naprej masturbiram in potem ejakuliram stavke.”

No, kot popolno nasprotje obeh bi naštela (ne glede na obdobje delovanja in čas) Goetheja, čigar resnični, poetični genij me navdihuje in takoj poleg njega Friedricha Schillerja (Pesnik je predvsem tisti, ki navdih daje, ne tisti, ki navdih ima.), osebnoizpovedno poezijo, Puškina, Jamesa s svojim čudovitim glasom, ko je igral kitaro svojim prijateljem in jim pel lastne pesmi, pa Charlesa Baudelaira, ki menda ni nikdar spal niti z eno žensko, ker so se mu naravni nagoni gnusili in tako naprej… Zakaj je bolj privlačen poetični in romantični svet? Zakaj so nežni, krhki poeti kot cvet, ki se razpre in ti odkrije svoje skrivnosti in misli? Jaz vam povem, zakaj. Ker je življenje slabše od najbednejšega romana. Resničnost je pošast; grize, kljuje, omamlja, zabada igle in ubija. Po drugi strani pa človeka mami z navidezno srečo, brž ko jo zagrabiš, pa se ti pred očmi razblini kot sanje.

Predvidevam, da bi bilo lahko drugače – pa ni. No, nikakor ne smem pozabiti, da so bili ne glede na zasebno življenje krasni pesniki in pisatelji! Tudi jaz imam svojo slabo stran, takšno, nad katero sem vse prej kot navdušena in je bila podedovana po starem očetu.

Ali je resničnost poetično opisovanje pokrajine? Kaj so valovi, skriti v temno modrem morju, ki butajo ob sive skale? Vse to je resničnost, le uteha za razburkane misli. Premalo se ozira po posamezniku: državo skrbi rodnost, skrbi jih tudi še milijon drugih stvari, kje pa tu nastopi posameznik? Jaz nočem imeti potomcev, da bi bila Slovenija bogatejša za še eno človeško bitje; moj um je bolj razvit kot le to. Naj življenje streže meni, posamezniku! In vendar je svet vedno bolj sprevržen. Vsi hočejo biti enaki med seboj; to je nemogoče. Iz preproste zamisli, da bi imeli vsi enake možnosti, kar je zelo prav, se je razvila ideja o tem, da bi si bili vsi enaki. Zame tu ni prostora, ali vedno se najde tak prostor pod brezo, vedno se najde tak prostor na tihi poti v jeseni, ki gre v drugo deželo, mojo deželo… Ravno toliko, kolikor bežim iz družbe, brez nje ne morem. Ne morem brez drugega človeka.

Prejšnji petek je bil res čudovit, tako poln je bil. Mama je praznovala in naju z očetom peljala v JB Restavracijo v Podvinu, kjer so že imeli neki poslovneži kosilo in moram priznati, da jih je bilo prav prijetno opazovati. No, sam ambient je kar domač, nek moški pa jim je igral na harmoniko, nato tudi Strangers in the Night, ko je nekdo prosil za nekaj bolj ‘nežnega’. Dnevni meni je bil pa zelo okusen in ravno v pravih porcijah (jaz nikdar ne morem pojesti preveč) in ravno prav časa je minilo pred vsakim novim obrokom; no, jaz pravzaprav kar dolgo jem in počasi. Domov smo se peljali pod gorami in je bilo čudovito.