Bridko gledam v nebo, v miriade zvezd dremavih -

Ne vem, kaj mi je naredilo današnji dan, vendar pa sem se prebudila dobre volje. Takoj, ko sem odprla oči in se zazrla skozi balkonska vrata, sem spoznala, kako čudovit dan bo danes. Sonce se mi je prešerno smehljalo, v moj temačni prostor je prineslo sončne žarke kot zlate ptice na krilih neba. Oddaljeni hribi so bili v jutranjem vzdušju modri, le tam, kjer je sonce že osvetlilo zelene poljane, so bila drevesa obarvana z opečnato rdečo, rumeno pa oranžno, smreke pa s svojo čudovito zeleno barvo.
Veter je bil ponoči odpihnil z dreves mnogo pisanega listja in ga natrosil po travi in po poti. Ko me je sredi noči nekoliko prebudil veter, se mi je zazdelo, kot da oponaša morske valove v temnem, viharnem večeru in jih zaganja v mojo barko. Nekaj minut sem v tišini celo mislila, da me bo odneslo daleč proč, me odvrglo v bučeče, globoko morje in bom s tem pogubljena, vendar pa je ta strah ponehal in zame se je nočno sanjarjenje končalo.

Pred nekaj tedni sem od razgovora odšla raztresena in zmedena. Moja čustva so bila razburkana, morda je tudi čudovito vreme pripomoglo kaj k temu. Čemu bi mi pogovor o preteklosti povzročil nemalo neprijetnosti v mojem srcu? Potrebno bi bilo razložiti to zadevščino.
V meni je bil že od nekdaj prisoten ta občutek, ta občutek brezčasnosti, kar naj bi pomenilo, da ne glede na to, v katerem stoletju smo, moja osebnost doživlja takšne razsežnosti, da naposled lahko odplava v neke kraje, ki obstajajo v resničnosti, vendar pa jim ne manjka poetičnosti. Ta tema pa je tako vznemirljiva, da mi je kar malce žal, ker nisem prepoznala človeka, ki bi ta občutja delil z menoj. In ko v večeru ostanem sama v svojem prostoru, ležem na posteljo, zaprem oči in si predstavljam, kako se znajdem sredi žitnega polja, nad menoj pa letijo jate ptic v južne kraje (za kaj takšnega je treba imeti pri roki Slovanske plese Antonína Dvořáka). Ali je ta moj klic po svobodi in hrepenenju velik? Jaz bi ne mogla živeti brez tega klica. Če bi ga izbezali ven, bi dobili edino, kar me sestavlja in vse bi se zrušilo; zrušil bi se tisti zid, ki varuje ta lepi svet pred nevarnostjo.

V prejšnjem tednu sem pričela z branjem Eckermannovih Pogovorov z Goethejem. Johann Peter Eckermann je bil človek, ki je delal in živel zgolj za Goetheja, ta pa ga je na nek način ustvaril. Delo je zapisano kot nekakšen dnevnik, ki se vrti zgolj okrog Goetheja, kot da bi sam Eckermann ne imel svojega lastnega življenja. Goethe ga usmerja, a ga na nek lep način pripravi, da se ta človek zaveže zgolj njemu in njegovemu literarnemu ustvarjanju. Eckermannu velja ta želja, s katero mu Goethe po svoji smrt prepusti svoja dela, ki naj bi se z njimi ukvarjal do konca življenja.
V tej knjigi še sam Eckermann dokaže, da je bil veliki Johann Wolfgang Goethe takten in moder človek (vendar pa se popolnoma zanašam na dejstvo, da so to že prej vedeli vsi, ki so prebrali kaj njegovega). Piše – »Bilo bi slabo,« je rekel Goethe, »če tega ne bi bilo. Samo vztrajajte in se zmeraj držite sedanjosti. Vsako stanje, da, vsak trenutek je neskončno dragocen, ker je predstavnik neke cele večnosti.«

Naposled pa sem se spomnila še na Tolstojevo Kreutzerjevo sonato (ki je tudi glasbeno delo Ludwiga van Beethovna). Ta povest je na nek način naredila name vtis, po drugi strani pa se mi je, moram priznati, priskutila. Pozdnyshev se iz ljubosumja odloči, da bo ubil svojo ženo (zdravniki so ji namreč zaradi njenega krhkega zdravja odsvetovali, da bi imela še kakšnega otroka, zato se povsem razcveti), ker misli, da ga vara z nekim njegovim znancem, s katerim skupaj igrata, ona klavir, on violino. In ko ju po vrnitvi domov zaloti, kako skupaj večerjata in se smejeta, njo z bodalom zabode, violinistu pa uspe pobegniti. Najbolj ironično v tej povesti pa je to, da ga na koncu oprostijo, ker se izgovori na svojo čast, čeprav bi ga morali po pravici kaznovati, zakaj nikoli ni dovolj dobrega razloga, da ubiješ nekega človeka (tu govorim zgolj o osebnih stvareh, ne o državnih in političnih).

Mislim, da bom za letos počasi zaključila z branjem – v tem letu sem prebrala točno petdeset različnih del (štirideset romanov, sedem iger in tri povesti) in po največji branosti na mojem letošnjem seznamu prebranih del so prvi trije – Hermann Hesse, Mark Twain in Johann Wolfgang Goethe. To je sicer le trenutna statistika; koliko prebranih del in zmagovitih avtorjev sem prebrala v dvanajstih mesecih leta dva tisoč šest, bo jasno v decembru.
Poleg tega pa sem začela borkljati na novem layout-u za tole spletno stran. Ko bo ta stran dokončno prenovljena (in to bo vsekakor v novembru), bom na njej objavila kratko zgodbo Florentinec, na voljo pa bosta tudi prvi dve poglavji Turških grlic in moj prispevek na temo rimljanskega vsakdana.

V četrtek zjutraj me čaka še en p. test in po opravljenem testu se lahko mirno predam brskanju po knjižnici.

Ah, stare sablje, saj ne morem prehvaliti današnjega čudovitega vremena…