Knjiga je orožje, zato jo vzamejo v roke

Zadnjič mi je R. po prvi polovici p. testa dejal, da sem postala mnogo hitrejša kot prejšnje leto; tabela s simboli je bila enostavna in tam sem bila neverjetno hitra, sestavljanje kock po določenih vzorcih je bilo tudi hitro opravljeno, seveda pa se mi je zataknilo pri matematičnih vprašanjih – no, ne, da jih ne bi znala rešiti, samo ljubilo se mi ni. Gledala sem čez okno ali v steno pri vratih, kjer je visel miniaturen Rembrandtov avtoportret. No, in po nešteto ‘prošnjah’, naj že končno rešim nalogo, sem se tudi tukaj odrezala v redu. Vendar pa vam niti približno ne morem opisati veselja, ki se me je polotilo, ko sem odgovarjala na vprašanja iz splošnih znanj. Kdo je napisal Fausta? Johann Wolfgang Goethe. Kdo je bil Džingiskan? Mongolski vodja … Ampak še vedno se ne morem znebiti občutka, da me pri matematiki prištevajo med prebivalce Butal. Pri ponavljanju številk v obratno smer – no, lahko sem vesela, da sem med desetimi primeri zgrešila zgolj enkrat ali dvakrat.

Žal pa pri F. to sredo ni šlo vse v redu. Vprašala me je, koga bi vzela s seboj, če bi šla v Weimar – in mi je še vedno nerodno, ko pomislim, da sem ji delno izdala svojo globoko skrivnost, ki se tiče mojih hrepenenj; zdi se, da me bo toliko časa prosila, naj ji vse razodenem, mislim pa, da tega ne bom naredila, četudi bi mi bilo potem lažje. Vse skupaj ne bi bilo niti omembe vredno, če me ne bi potem prosila, naj narišem na list papirja osebe, ki so mi ljube in jih razvrstim po krogih – in kaj je bilo iz tega? Na list sem spravila okrog pet ljudi. Vprašala me je, če sem dokončno izločila T. iz svojega kroga; z njo nimam nikakršnih stikov več, dozdeva pa se mi, da so bili zadnji časi v najinemu ‘prijateljstvu’ bolj klavrni najbrž zato, ker sem si dopisovala z njenim fantom. Nekam nesramna je postala tudi, ko sem ji v nekem trenutku povedala, da sem si v letošnjem poletju izmenjala nekaj pisem s sošolcem iz osnovne šole (res mi je žal, tega ji sploh ne bi smela povedati).
F. je rekla, da nisem odprt človek in da skoraj nikogar ne pustim blizu. Ona ne ve, zakaj.
Po svoje sem resnično potrt človek – ne, nesrečna nisem, čeprav bi me lahko kdaj in kdaj vrinili med Nesrečnike, sem samo potrta in otožna. Otožnost je prav za prav nekaj krasnega; s tega zornega kota je svet čudovit, obdan z Lepoto. Naslajam se nad svojo otožnostjo, v tem uživam.

Mislim, da je ta pokrajina, ki zrem vanjo zadnje čase, precej podobna nemški. Ali pa samo tako zelo hrepenim po spet neki čudoviti sceneriji, za katero včasih ponoči postavljam temelje v svojih mislih. Prav rada bi si predstavljala, kako so se Anton, moja babica in polsestra ter njen soprog odpravili na Dunaj in se ga je polsestra pošteno nacedila (menda se je to prigodilo nekega februarja). V našem družinskem rodu je povezava s kraji sicer takšna – Kranj, Ptuj in Dunaj (drugih krajev ne prištevam zraven, ker niso v bližnjem sorodstvu). Na Dunaju prav za prav živi hči babičine polsestre, in ona ima dva sinova, Kurta in še enega, ki sta še kar čedna. Ta polsestra živi na Ptuju, v Kranju pa sploh nimamo nobenih sorodnikov, in naposled so Vintarjevi (brat, ki se je dal prepisati iz Vinter) še pri Škofji Loki – to je pa tudi vse; kakor vidite, nas ni veliko. Očitno so res vsi Gattini, Weithi in Ovini ostali v Kölnu. K sreči pa so bolj bistri kot Z., nekdo, ki je v sorodstvu z očetom – da, ta Z. je res razred zase. Nekoč ga je oče poslal na vrt po korenje, pa mu je ta bizgec prinesel zeleno …

V petek sem pa le dočakala – končno so prišle knjige – Manon Lescaut in prvi in drugi del Nesrečnikov Victorja Hugoja.

Zadnjič sem si potem ogledala Damo s kamelijami, verzijo iz leta 1936, v kateri igrata Greta Garbo in prelepi Robert Taylor (pri nas se da dobiti ta film na Canguri). Mislim, da moji mami ta film ni bil všeč, ampak njej tako in tako črno beli filmi niso preveč pri srcu. Njej ni všeč, da so karakterji tako vihravi in se v obupu ali najglobljem upanju na izpoved ljubezni mečejo na kolena. Meni pa je ravno to tako zelo ljubo in vedno naredi name velik vtis.