Klasična knjiga je tista, ki jo ljudje hvalijo, berejo je pa ne

Včeraj sem bila deležna skoraj popolnega dne; ne, res je bil popoln in v njem sem uživala, ker mi je bila družba drugega človeka več kot potrebna in zaželjiva.
T. sem srečala po naključju v papirnici Karun (tja je venomer zahajal tudi moj stari oče Anton), ko sem brskala za pisemskim papirjem, ona pa je kupovala zvezke. Domenili sva se, da se še pred novim letom enkrat sestaneva in tako sva se včeraj popoldne odpravili skupaj ven. Ona si je želela kupiti jopico bež barve in preiskali sva kar nekaj trgovin ter zraven jedli Sperlari bonbone. Tisti, ki me vsaj malo poznajo, vedo, da ne maram preveč hoditi po trgovinah in da to ni ravno moje priljubljeno opravilo, vendar pa se tokrat nisem kaj dosti pritoževala.
Okoli pol petih popoldne sva šli kosit; v restavraciji ni bilo več veliko ljudi, za nama je sedel zgolj neki star gospod, kar mi je ustrezalo, saj me prevelik nered v restavracijah moti. Všeč mi je, če lahko v miru pokosim.
Naposled sva se za kakšno uro odpravili na Zoisovo, kjer je bilo k sreči kar toplo. Ob tri četrt na sedem je bil v kinu na sporedu film, ki sva ga šli gledat; bil je to prijeten film. Družbo, če bi se lahko tako reklo, nama je dve vrsti naprej v levi smeri delala pomočnica ravnateljice na osnovni šoli, ki naju je učila tudi angleški. (Da, navkljub mnogim prepričevanjem profesorice, naj se prepišem v najvišji nivo, sem ostala zvesta zlati sredini. Opazila sem namreč, da je naš drugi nivo premogel veliko več takšnih, ki so bili briljantni v angleščini, kot pa najvišji, torej tretji nivo.) Pri njenih urah sva se pogosto sladkali s čokolado, ki sva jo imeli spravljeno na polici pod šolsko klopjo. Nekoč pa naju je zalotila in dejala »No food in class,« čokolade nama pa k sreči ni vzela.
No, kakorkoli že, v kinodvorano je vstopila sama, kar je izgledalo morda malce nerodno. No, vsaj T. se je tako zdelo, meni pa je bilo pravzaprav vseeno. Po koncu filma sva jo potem hitro pobrisali ven, čeprav mi še vedno ni jasno, zakaj sva bili tako nevljudni. Jaz sem jo želela pozdraviti, T. pa ni bilo do tega in tako je obveljala njena; no, najbrž bi bilo pa tudi nenavadno, če bi jo šla samo jaz pozdravit, T. bi pa stala kje zadaj. No, ‘Lejči’ nima pri tem nobene besede.
S petkom sem bila resnično zadovoljna, prav dobro sva se imeli.

Danes imamo tukaj lepo vreme; sončno je, vetrc narahlo piha in celo ptičice (bitja, do katerih čutim globoko spoštovanje in naklonjenost) slišim peti. Ravno prejle sem odmaknila nos proč od inhalatorja, ker se me je lotil prehlad in imam dihalne poti zamašene. No, sicer se nimam nad zdravjem veliko za pritoževati, čeprav moram paziti tudi na svoj želodec. Zadnjič sem pojedla nekoliko preveč in tako sem sedaj lepo na dieti; jem jagnjetino in še druge izbrane jedi, pa sir in podobno … oh, ničesar mi pri jedači ne manjka.

Prav všeč mi je, ko med vikendi poležavam v postelji tja do pol enih, berem knjigo in se potem, ko sem že naveličana ležanja, odpravim, ogrnjena s svojo pisano jutranjo haljo v spodnje prostore in malicam. Nato se vrnem v svoj ljubki, z revijami nabasani prostor, se oblečem in počasi, kot da se mi nikamor ne mudi in je čas moj zaveznik, zdrsnem v prijetno razpoloženje, ki se me drži ves dan.
Zadnje čase kar precej tarnam nad svojo nespretno porabo prostega časa in se bom zato zaposlila z grško knjigo, ki sem si jo prav v ta namen naročila v antikvariatu. Homerjeva Odiseja (F. Tempsky) spada pod FREYTAGS SCHULAUSGABEN GRIECHISCHER & RÖMISCHER KLASSIKER. Najbrž je prišel pravi trenutek za obnovitev starih interesov, ki sem jih sčasoma opustila in prav klasična literatura se mi je nekoč priljubila; žal pa je to eden tistih interesov, o katerih sploh ne maram razpravljati.
O klasikih nikdar nisem imela kaj pametnega za povedati; celo šale, ki so se mnogim zdele duhovite, sem nizala na njihov račun. Ko sem brala dodatek k romanu Ulikses Jamesa Joycea in spoznala, kakšno zgradbo ima in da je povsem neberljiv (čeprav je njegova poezija naravnost prijetna za branje), ga nisem nikoli več ponovno vzela v roke.
‘Oče ameriške literature’ Mark Twain je o klasikih menil takole: »Klasična knjiga je tista, ki jo ljudje hvalijo, berejo je pa ne.«
Kakšen lari fari, jaz pravim; vsak bere, kar mu je ljubo in nobenega smisla ne vidim v tem, če se nekoga posiljuje s književnimi žanri, ki mu ne dišijo.
V Chateaubriandovih Spominih z onkraj groba sem naletela na tale odlomek –
… Literarna načela njegovega prijatelja Jouberta so bila daleč od njegovih: ta je našel povsod in v vsakem pisatelju kaj dobrega …