Durchmarsch

Da že dlje nisem napisala ničesar, s čimer bi lahko zapolnila praznoto v tem nekakšnem spletnem dnevniku, mi menda ni treba poudarjati, in vendar se lahko v zadnjem času izgovorim zgolj na: hud prehlad, ta mali sitnež, zaradi katerega sem večidel tedna počivala, razen ob večerih, ko se je stanje izboljšalo, zjutraj pa ponovno poslabšalo. Ob tej priložnosti naj omenim, da me še nobena bolezen, če sem bila kdajkoli resnično bolna, izvzemajoč glavobol, ni zadržala v postelji in da sem sicer, zahvaljujoč krasnemu podnebju, ki sem mu podvržena in ki imam čast živeti z njim z roko v roki, zdrava kot riba.

V tem času sem si pridno obljubila, da se izboljšam v igranju igre marjaš, ki se igra s francoskimi kartami (teh je dvaintrideset: as, kralj, dama, fant, 10, 9, 8, 7), pa je moja mama slučajno posegla vmes in dejala, naj kar pozabim, če si nameravam ustvariti kakršnokoli že kariero v kartah; da nisem dovolj tekmovalna, mi de, kar je najbrž res, zakaj vedno sem gledala z odporom na tekmovalnost in sem se redkokdaj udeležila kakšnega tekmovanja, četudi sem uspešno sodelovala.
Nato sem se postavila v svojo značilno hugojevsko pozo: s komolcem sem se naslonila na mizo, ta roka pa mi je podpirala glavo. Potlej pa sem jo vprašala, za kaj pa naj bi bila jaz dobra in mi je odvrnila, da sem lahko, kar si poželim. S tem je seveda pretiravala, ker mi je že vsaj stokrat odgovorila, da imam ravno prave roke za – jako fina dela, kar pomeni povečini kakšno dejavnost, kjer je preciznost neizmerno pomembna in bodo moje roke še vedno ostale gladke. To je res, če mene vprašate, in zaradi tega sem bila vselej malce nečimrna.
Vedno sem naredila tako, da me šolanje ni oviralo pri mojih glavnih aktivnostih, zato sem imela mnogo prostega časa. Z menoj je tako, da se za nekatere šolske predmete nisem nikdar sploh zmenila, drugim pa sem posvečala preveč pozornosti, na kar so me opominjali vsi drugi, ki to, morda sem malce krivična, ni bila njihova briga. Glede tega vem, da sem zmerom delala po svoje, pa sem na koncu imela zadovoljiv uspeh.

Že prav od malega pa so me nadvse zanimale zgodovinske vede in arheologija. Svoje življenje z ljubeznijo do teh dveh učenosti sem si bolj predstavljala kot dejstvo, da sem tudi jaz pravi lump, ki bo nekoč primerno leno odgovarjal na dolgočasna vprašanja in ki bo užitkarsko v srajci z rutico v črni barvi z začetnicami JPS, ki označujejo staro znamko John Player Special, in platnenih hlačah posedal na terasi kakšnega hotela pod »milim« saharskim nebom, kamor je tako rad zahajal mamičin stric ali pa se bom kje ukvarjala z arheološkimi izkopaninami v nekem egiptovskem kraju.
Če bolje pomislim, me takšne domislice v resnici še danes prijetno vznemirjajo. No, to pač niso sanjarije, temveč jih imam za nekaj oprijemljivega.

To se sliši nekako kot – »Koder je stopilo kopito mojega konja, niti trava ne raste več.«

Zdrznila bi se, če bi mi kdo to očital. Kolikokrat sem namreč že slišala, da je v življenju veliko več od posedanja na terasi hotela, vendar se mi je to zdelo smešno. Res je zabavno, ali ni? Morda se zdi, da se posmehujem, čeprav je to bolj ali manj res (žal je to ena mojih grdih navad, ki jih poskušam brzdati), sam zapazila, da niti za to, da lahko napišeš knjigo, ne potrebuješ nobene domišljije, da bogatega besednega zaklada niti ne omenjam.

Potrebuješ, se mi zdi, zgolj majhen dogodek, kot je ta, ko si zalotil sosedove mulce, ki so ropali tvoje češnjevo drevo in so se ti nesramno rogali, če si jih poskusil uloviti, pa jih nisi mogel dohiteti. Glejte jih, naturaliste!
Čemernih obrazov – pristni pesimisti – vam prihajajo naproti in ukazujejo, da se mora pisati samo tisto, kar je resnično in opisovati je treba gnus in zablodo. Zatorej: dovolj je, da ste pismeni in ne poznate umetnosti sestavljanja povedi, pa ste na zeleni veji, stare sablje! No, govekarstvo je napol izumrlo, eh.

Prebrala sem že večino zadnjih dveh izvodov Sodobnosti, nato pa sem še malce pokukala v jesenski izvod iz leta 2006. Še najbolj posrečeno se mi je zdelo vse skupaj pod rubriko Poezija, ki se prične na strani 1142. In sicer je bila v jesenski izdaji Sodobnosti takale izbira: L. D. na prvem mestu, vendar pa sem jo mirne volje preskočila, ker se mi je naslov zdel preveč nesmiseln, da bi lahko bilo kaj iz tega (lepo vas prosim – Ščipalec za nohte?!). Ime Tone Pavček pa je že zadosti in obeta prijetno branje, zato sem si najprej prebrala deset njegovih pesmic, izmed katerih sta mi bili najbolj všeč pesmici Golfist in Razumnik. Ko sem končala, sem se odločila, da prečitam še »Klavir« in sem obrnila stran, nato pa takoj po eni prebrani strani z ihto zaprla revijo. To ti je pa pravi – Ach mein Gott!
O, ali je še kje upanje za nas, bistre telebane, da bomo uzrli luč, ki ji bo ime … Rima?

To je baje že drugi vnos, ki sem ga najprej spisala na roko (z nalivnikom, kajpak) v svojo beležnico in ga šele potem prepisala, vendar ugotavljam, da mi je tako bolj ljubo. Ideje za vnos so se mi slučajno porodile med gledanjem filma The Crowd z mamo ob štirih zjutraj, ko sem si ravno z nasmeškom na obrazu ogledovala hecen izraz Johna Simsa, ki je na koncu končal kot žongler.