Odeti v škrlat

Pred malce več kot enim tednom smo s staršema obiskali neka njuna znanca, s katerima prijateljujeta že mnogo let. Da mi vsiljeni obiski niso pogodu, mi najbrž ni treba posebej pripovedovati. Glede družbe sem zelo izbirčna, in ta par mi nikakor ni ustrezal. Najbolj zoprno pa se mi je pričelo zdeti takrat, ko sta nam pokazala na novo prenovljeni prostor poleg kuhinje, ki naj bi služil kot jedilnica. No, to sobo so »jara gospoda« vseskozi imenovali »salon«; delili so pohvale in se nikakor niso zedinili glede tega, kdo naj bi prej zaprl svoj gramofon. Jaz sem iz vljudnosti zgolj mnogokrat prikimala v znak odobravanja; nisem eden tistih, ki bi takoj izrazil negativno oceno.
Kaj si pravzaprav mislim, sem povedala šele, ko smo se vrnili z obiska in sta mi domača dva že začela presedati s svojim »salonom«. Okrcala sem ju, češ, da ta izraz v primeru takšne zgrešene opreme v jedilnici niti ne ustreza. Oh, poglejte no, kaj pa imajo podobe kmečkih domačij, moderne svetilke in ogledala ter toaletne mizice za početi v jedilnici? Takšno pohištvo in oprema ne spadata v jedilnico, ki naj bi bila starinskega stila. Tudi sam prostor ni bil pravih barv – bilo je preveč bele in zelo malo modre; zaradi tega je prostor izpadel hladen in prazen. Če bi dodali več modre in malce manj bele, bi bilo čisto drugače. Kakšen okus imajo ljudje v teh časih… Saj ni čudno, da neprimernega, če se po pločnikih sprehajajo osebe, oblečene tako, kot jim »od riti odleti«, če se lahko tako izrazim.
Sicer pa to ni moja stvar; ni moja stvar, če so »zgrešili« s tem pohištvom, niti ni moja dolžnost, biti z njimi odkrita v tej zadevi.

V ponedeljek dopoldne sem se imela za sestati s T. pred knjižnico. V mestu je slučajno imela opravke in ponudila sem se, da jo spremljam. Tako kot že poprej sva šli v Teater Cafe, ki je nasproti Prešernovega gledališča. Bilo je čisto polno in komaj sva dobili prosto mizo. Poleg naju je bila kar pisana druščina, obdana s kavo, koka kolo in tobakom; nekdo je namreč vlekel pipo. Porabila sem lepo število drobiža, saj sva dosti debatirali, med drugim sva imeli pravcato razpravo o detetu neke najine bivše sošolke. Menda ima hči; o, ubogi otrok! Revica ima za mamo žensko, ki v avtobusu kaže sredinca svojim nasprotnikom. No, potem sva si še v knjižnici ogledovali neke opolzke posnetke in se na sploh naslajali nad svojim prostaštvom. Sicer pa je morala kmalu domov. Popoldne je namreč pričakovala obisk – njen poba je prišel k staršem, da bi si izprosil dekličino roko pri staremu.

Približno desetkrat na leto se oblečem kot igralec kriketa. Nazadnje je bilo to v petek popoldne, ko smo na Ptuju pokopali zadnjo pripadnico rodu Weithovih, Ljudmilo, babičino polsestro, ki bi bila letos stara osemindevetdeset let. Rodila se je namreč leta 1909! Premišljevala sem o tem in predvidevam, da jo je najbrž strla smrt moje babice, zakaj babica je imela osemnajstega rojstni dan, ona pa je umrla en dan kasneje. In koliko naroda je prišlo! Moralo jih je biti več kot petdeset. Jaz nisem človek, ki bi prelival solze pred drugimi, temveč sem tolažnik, zato sem vsem stiskala roke v znak simpatije, jim izrekala »moje sožalje«, jih poljubljala na od solz omočena lica in trepljala po ramenih. Vendar najbolj žge solza, ki je ni videti. Tam so bili tudi Dunajčani, torej polsestrina hči in njen sin Kurt ali kaj je že, s svojo spremljevalko in ljubkim majhnim otrokom, ki mu je ime Maurice in se mi je enkrat med lovljenjem celo zapletel v pol plašč. Bilo je torej dosti rokovanja in podobnega, pri meni pa so se spravili tudi na moje lase; božali so jih in se jih dotikali. Pravili so, kako lepe in dolge imam. Da imam resnično čedne lase, mi ni bilo jasno, dokler mi neka Helena ni že pred časom priznala, da jih občuduje. No, vse to mi je kajpada godilo in laskalo.

V četrtek, ko sem bila v Kranju, sem imela dosti časa za premišljevanje. In med rauhanjem (od zadnjega paketka sta mi ostali samo še dve mali cigari) sem se domislila, da je Veliko Pričakovanje, čigar avtor je Dickens, ena najlepših knjig, kar sem jih kdaj prebrala. Rada imam njegove knjižne junake in Pip je eden izmed najprijetnejših. Vsa knjiga je tako zelo lepo napisana, da je najbrž roka ženske pisateljice v devetnajstem stoletju ne bi znala napisati! Saj ne, da imam kaj proti ženskim pisateljicam; Charlotte Brontë piše prav krasno. Vendar niso ravno po mojem okusu. Zdi se mi, da so v takšnih knjižnih delih vedno kakšne preveč sentimentalne scene. Zato raje berem moške pisatelje in Dickens mi je silno pri srcu.
Moj bralni okus se razlikuje od vse družine; pri knjigah sem si še najbliže z babico in Sombrerom. Babica je brala zgodovinske romane in podobno, Sombrero pa je čisto Zolajev tip, čeprav… No, on čita tudi ljubezenske romane, jaz pa ne. Mama je mahnjena na detektivke in kriminalne serije, stari oče je bil pa prevelik frajer in ni bral knjig… Kaj takšnega.