Neki kavelj stresa zabavne štose

Ne bi rekla, da sem bila v torek ravno drogirana od prevelike količine pravega čaja, in tako sem prepričana, da sem popoldne, ko sem prišla iz pošte s paketkom, v katerem je bila čudovita rdeča broška za na lepše, imela enega najbolj nenavadnih pogovorov z M., ki je bila svoj čas moja prijateljica. Morala bi pohiteti, ker sta me čakala Sombrero in mama, vendar se mi očitno ni nikamor mudilo. Na hodniku sva se srečali in pogovor je potekal nekako takole – M: »Ej, Lea, te lahk neki vprašam?« Jaz: »Kr dej.« M: »A ti kle sama žviš?« Jaz: »Ja ne, mislim, jest prhajam sem sam enkrat tedensko. Zakaj pa?« Menda sem mislila, da me bo prosila, če kakšen večer oddam stanovanje njej in njenemu prijatelju. M: »Aja, okej.« Jaz: »Dobr, no, pa lepo se mej.«

Z njo sem se včasih prav dobro imela. Resda nisva plezali po drevju kot z neko Anjo, sta pa nekoč z bratom prespala pri meni. Spomnim se, da smo potem odbrzeli k tistemu sosedu, ki se je pred dvema letoma oglasil ponoči pri meni, in pri njem smo ostali kar dolgo. Vraga, če se spomnim, kaj smo počeli! Prav odlično pa se spomnim, da sem opazila Nirvanin cede Nevermind in da sem se potem z njim celo ravsala iz meni neznanega razloga, vendar je bilo vse skupaj šaljive narave.

Baje res ne bi smela piti toliko čaja, sploh pravega. A kaj, ko je tako osvežilen! Te navade izhajajo še iz starih časov, ko sem si dejansko predstavljala, da bom do svojega šestdesetega leta dovolj zbrala, da bom lahko vozila Delage D8-120 Letourneur & Marchand Aerosport Coupe. Stari starši so čaj kar naprej tankali, zjutraj, popoldne, zvečer! No, to je bilo posrečeno. Čaj in stari avtomobili; to mislim. Enkrat me je neki fant užalil, češ da se dekleta ne zanimajo za avte, ampak sem mu nazaj zabrusila nekaj zlobnega. Mogoče se druge punce ne, ampak jaz sem tako in tako neke sorte dekliški džentlmen. Ali nekaj takšnega… Er.

Kar ni namenjeno za tvoje oči in za tvoja ušesa, tega sploh ni. In še kako je imel John Galsworthy prav! Jaz moram biti očitno zelo popularna tukaj gor, ko pa imam toliko nasprotnikov – ali veste, da se je pred nekaj časa spet nekdo spotaknil obme. O, ja, kritika mora biti zelo huda in resna, še posebej, če prihaja od človeka, čigar umetnost je takšno skrpucalo, da ustreza moji likovni ustvarjalnosti v mali šoli.
Povem vam, da nisem tolerantna, kadar se nekdo preveč vtika vame ali v moje navade. Joj! Takrat res pokažem svoje zobe in biti znam prav nesramna. Jaz bi si lahko kupila, če bi se mi tako zahotelo, enega indijskega slona in najela bi še trideset služabnikov. Kajpada nimam niti ficka, poleg tega pa bi bilo to v nouveau riche slogu, ki ga preziram. Ampak tukaj se ne gre za to; gre se, da lahko človek s svojim denarjem počne, kar hoče. V eni minuti ga lahko vsega zapravi, pa je to samo njegova stvar. In potem ti pridejo neki kvazi intelektualci, ki se jim že na daleč vidi, da so prazne glave, in pričnejo komentirati tvoje življenjske navade. To je podobno kot z globusi – za smešno nizko ceno se da kupiti navaden globus, na katerem je upodobljen planet; baje je pa na trgu starin veliko povpraševanje po antičnih globusih in čisto možno je, da cena zrase grozno visoko, več kot tisoč funtov. Torej – kaj kupiti – kozarec navadne marelične marmelade ali St. Dalfour? Walkers Shortbread!

No, prav. Jaz naj bi bila, če naštejem lepo po vrsti, togotna (na tem mestu je bila druga beseda, ki je ne bom napisala), in ničesar ne delam, in ničesar ne prispevam k skupnosti – uh, dogaja se mi krivica. Malce sem pa res togotna. Ja, pa še stalno tarnam, kako me vse boli – to je res, zakaj boli me vse, in za povrh še tisto, česar nimam! Dobro, to zadnje sem dodala sama, ker se mi je zdelo, da prav krasno paše zraven. Potrebno je zagnati alarm, saj ogrožam celotno družbo in povzročam nevarnost s svojim veseljem. Pravi gad sem in nobenega dvoma ni, da mi jezik teče kot namazan. Najbrž mi ni treba posebej pripovedovati, da so zgornje oznake zgolj nagnusna laž nekega tička, ki ne zna držati jezika za zobmi in ki misli, da je požrl vso pamet tega sveta. No, mene ne bo prav nihče froclal – zaradi mene naj si kar nekam vtakne svoje pripombe, ampak jaz si res ne morem dovoliti, da bi zamudila tako krasno priložnost pri pisanju parodij. Čok jašah, padišah!

Ja, danes je očitno prav vsak lahko umetnik, kar je hudo narobe. Picasso postavlja vzore! To ti je šala stoletja. Ko smo pred štirimi leti obiskali Picassov muzej v predmestju francoskega mesta Antibes, sem ostala povsem brez besed. Če so bile tiste skulpture umetnost, sem jaz papež. Zadnjič sem našla na ARC nek čudovit članek na temo Picassa kot umetnika, ki me je neizmerno zabaval. Neka ženska je namreč napisala Pablu hvalospev in na koncu dodala, da ga ni ljubila, dokler ga ni naštudirala. Tisti gospod, ki je napisal članek, je kar prav povedal, ko je rekel, da je človeka treba naučiti, da ljubi Picassa, sicer ga ne bi ljubil nihče; nasprotno pa ni treba biti naučen, da ljubiš Rembrandta, Michelangela, Bouguereauja, in prav tako Chopina, Beethovna, Bacha, ali Toma Sawyerja, Grozde jeze, Aličine dogodivščine v čudežni deželi, ali Božično kolednico v prozi.

Ah, tok je pa premočen, da bi se mu lahko upirala. Pri tem mi daje tolažbo zopet ena pametna od Flauberta: »Vedno sem skušal živeti v svojem slonokoščenem stolpu, vendar ob zidove treska val dreka in ga skuša spodnesti.«