Ambasadorji

Prešinilo me je, da bi kaj več pisala v tale blog, da ne bi služil samo v okras.

OCEANVS ORIENTALIS
Italijansko potovanje Goetheja je bilo zelo težko dobiti – knjiga namreč ni več v prodaji. Če sem jo hotela imeti, sem morala najprej pisati v Cankarjevo založbo, kjer mi je gospodična Tainta odgovorila, da je preverila zalogo in imajo petindvajset prostih izvodov. Naposled je sledilo telefonsko naročilo, tam pa sem izvedela, da je izvodov še pet, vendar pa tudi ta ženska ni bila povsem prepričana glede števila. Na koncu se je izvedelo, da sta izvoda samo dva in tako je eden pripadel meni.
Iz neke moje knjige spisov iz potovanj sem zadnjič prebrala nekaj starih potopisov, da bi si osvežila spomin in dobila nekaj novega navdiha. Ljudevit Stiasny je napisal lahko berljiv potopis po naslovu »Iz Carigrada v Tiflis«, pa tudi Aškerčev »Izlet v Carigrad« ni bil od muh. Nekaj zelo vznemirljivega je na tem, kako so v devetnajstem stoletju ali čisto v začetku dvajsetega potovali Evropejci. Danes ne more biti več tako, ker je ta starinski čar zbledel, odkar se ljudem »preveč mudi«.

SAMA SVOJ DON JUAN
Drugo stoletje me je zanimalo zato, ker je za dolgo predstavljalo obdobje poslednjih svobodnih ljudi. Kar zadeva nas,smo morda že zelo daleč od tega časa.

Kadar si ljudje iščejo prijatelje ali ljubezenske partnerje, menda želijo osebe z nekakšnim »smislom za humor«. Baje pomeni v današnji dobi »smisel za humor« smejati se, kadar nimaš nič pametnega za povedati. Potem velja tudi to, da obleka ne naredi človeka. Slišala sem, da zato hodijo nekateri ljudje okoli napol goli – ker smo sinovi in hčere narave, ter bi bilo potemtakem vseeno, ko bi bili kar goli.
Jaz pa, ki sem bila vzgojena od starega Vinterja in v družbi katerega sem doživela »do obisti pokvarjenih« šestnajst let, imam raje ljudi, ki se ne topijo od prijaznosti. Jaz sem se vedno bolj zanimala za to, kaj nekdo počne in kakšne navade ima – če so mi bile povšeči, je bila oseba »primerna«, drugače pa ne. Če je bil tisti človek ošaben, aroganten, posmehljiv ali kaj podobnega, mi je bilo vseeno; nekatere lastnosti so mi bile celo skrivoma všeč, ker jih premorem tudi sama. Ah, te lastnosti so sila privlačne, če jih ima oseba, ki »ustreza«. Na nepravem človeku so prav odbijajoče. Menim, da se za takšnimi lastnostmi in okobalim sedenjem lahko skriva več kot zadovoljiva persona.

Če ne bi bil moj stari oče takšen, tudi sama ne bi bila. Ne bi si želela imeti cigaretnice v žepu balonskega plašča, niti pomladanskih rokavic za na lepše v drugem žepu. Ne bi hotela jesti v čedno opremljenih restavracijah in lokalih, hoditi na italijansko, ali poslušati gramofona. Morda se ljudem zdi, da te stvari nimajo med seboj nobene povezave, ampak jo imajo: zame ne obstajajo ena brez druge, temveč se skladno ujemajo. Mislim, da lahko samo s tem doživljam svoj čas. Ravno tako kot je pomembno, da v tem trenutku rahlo vlečem črte s svojim rialtom po tej beležnici.
Nimam pravice, očitati drugim njihove narave. Vendar si pridržujem neko določeno stvar: reševanje. Ko me je že napadel val nenadne sreče in sem se vsa predala Pomladi, sem dobila malodane napad togote prav zaradi skorajšnje vrnitve zimskega vremena. V tistem trenutku me je zapopadla misel, da bi me poslali na pot in mi najeli sobo v kakšni toskanski vili, ki so tako priljubljene, in imajo vse naokoli prelep vrt ter razne vodnjake in čudovite fontane. Od tam bi lahko pošiljala sem razglednice in tono pisem. Kakšen užitek! Dokler se ne bi ta presneta zima pobrala proč, potem bi pa prišla nazaj.

Čudim se, da se moj odnos do italijanske dežele ni kaj dosti spreminjal skozi leta; izjemno nervoznost ob ogledovanju velikih umetnin v Rimu, ki sem jih imela tik pred nosom, ko nas je bilo nazadnje tam pet, je zamenjalo občudovanje. Ne bi verjela, da je bil za to kriv Stendhal. Pretirana vsakdanjost me tira v neizmerno nesrečo, osamelost (tu ne sme biti zamenjana z osamljenostjo) pa v nezadovoljstvo. Mislim, da bi prav v ta namen želela biti kakršnakoli razvpita zgodovinska osebnost, samo da bi imela v svojem srcu tisto vznemirjenost, za katero se danes zdi, da je nemogoča. Morda je moje življenje preveč trivialno – ne, česa takšnega ne more nihče trditi, ker se ga ne udeležujem – moje misli pa so daleč od tega.

Zato sem F. namignila, da morda ne nameravam spomladi in poleti hoditi k njej. Raziskovanje globin tega oceana me ne navdušuje ta čas; pomlad me napolnjuje z večnim optimizmom in upanjem. Ne morem dovoliti, da bi premikanje figur po šahovnici skalilo up na svobodo. Ne smela bi se sramovati te polne, krasne strasti, ki kot ladja na vzburkanem morju vznemirja moje srce!