Dvignem svoj prst in rečem čivčiv

No, to pa je primer za Joycea. Če bi bil James Joyce zunaj med nevihto, bi si vil roke, zakričal in zbežal. Stvar je namreč takšna, da živimo tik gozda, in prejšnji teden v ponedeljek me je iz prijetnega spanca pokonci vrglo neko sila glasno ropotanje in me tako prestrašilo, da sem – preden me kdo zamenja za šaljivca – pograbila ključ in odklenila vhodna vrata ter se zaklenila ven na teraso. To je bilo vsekakor – mnogo hrupa za nič, če vam povem, da me je – tako se je na koncu ugotovilo – prestrašila »udomačena« veverica.
Kakšen neznansko smešen primer je to, če pogledamo: Joyce se je bal neviht in strele, mene pa je prestrašila navadna veverica. Mene, ki se sploh ne bojim ne neviht, in ne strele!

V soboto popoldne je mama dobila nek hecen telefonski klic. No, zame je bil hecen. Jaz sem namreč slišala zvonjenje telefona s podesta in že naslednji trenutek sem spregovorila v slušalko – »Prosim! Halo!« Zelo me je namreč zanimalo, kdo kliče in številka mi ni bila znana. Nato se nek glas na drugi strani oglasi in se vse skupaj ni dobro slišalo, zato sem vprašala – »Kdo jo pa želi?« Bila je pač neka znanka. In tako hitim zopet gor po stopnicah, in mama, ki se je tedaj nahajala na podstrehi, me vpraša, kdo je, jaz pa sem ji odgovorila – »Boš že videla.« V resnici sem ime narobe slišala. Po mojem se je znanka imenovala M. Butalo, in seveda nisem hotela naglas povedati. Naredila sem kar modro. Zagotovo bi izpadla kot popoln trap, saj se je ženska navsezadnje pisala nekaj na P.
S podstreho imam res nekaj grenkih izkušenj, zato me nikakor ne morete spraviti tja gor. Najbolj neprijetna skušnja, ki se je mami zdela neizmerno smešna, je ta, da mi je nekoč, ko mi je podajala neke stvari s stopnic, ponesreči spustila na glavo dva cedeja.

Sobotno dopoldne smo namenili zbirateljskemu sejmu Collecta. Za ta sejem sem že prejšnje leto izvedela in sem bila kar vesela, da sem ga končno dočakala. No, ampak o tem kasneje. Najprej moram govoriti o kosilu. Merlot je moje najljubše vino že od nekdaj, pa tudi divjačina mi je zelo pri srcu. Tam nekje pri sladici pa se mi je zaletel sladkor v prahu in oče je v mojo smer takoj  zašepetal: »Prtiček, prtiček.«
Na sejmu je bilo pa še kar v redu. No, ničesar posebnega nimam za povedati, razen, da je oče »ušel« nekam drugam, ker je to prejšnji dan imenoval en »kretenski sejem«. Ja, in dobila sem si zbirko pisem Matija Čopa v prvi in drugi knjigi, ki jih je uredil v glavnem Anton Slodnjak – nihče drug kot ta, ki je imenoval Pavlino Pajkovo skrpucalo (mimogrede, tudi sama sem jo brala in čas med branjem njene proze se je vlekel kot smrkelj). Skratka, Lea je malček razočarana. Ampak starinske ure so me pa čisto očarale.

Tudi jaz zbiram razglednice in imam jih kar lepo število; prav lepo število sem pa dobila tudi »v dar«. Ampak žal nisem takšne sorte, da bi jih izmenjavala in podobno. Ta spodnja razglednica je ena mojih najljubših – prikazuje Napoleonovo vrnitev z Elbe (ali ni njegova roka nekam robotska ?). Besedilo se nadaljuje pod sliko -

Zadnjič mi je bilo zagotovljeno, da bom še ta teden prejela nekaj novih parov nogavic – resda jih imam na pretek, vendar to nič ne pomaga. Nogavice so zame zelo pomemben del garderobe, če ne celo eden najbolj pomembnih. Nek silno prijeten občutek me prevzame, ko lahko razkazujem svoje nogavice ob raznih priložnostih. Nosim samo pisane nogavice ali takšne s škotskim vzorcem – se pravi, nič dolgočasnega ali enobarvnega. Kar zmrazi me, ko vidim očetove – enobarvne nogavice morajo biti prav puščobne. Raznobarvnost res pristaja mojim kostanjevo rjavim čevljem.

Danes so na 3sat vrteli film Der Mann, der Sherlock Holmes war. Na 3sat resnično vrtijo krasne stare filme, v katerih nemalokrat igra Heinz Rühmann (saj ni čudno, ko je bil takšna zvezda); zgoraj omenjeni je bil iz leta 1937. No, jaz nimam izostrenega čuta za filme, pa tudi razumem se ne kaj dosti in tako menim, da se lahko jezim na sodobno filmsko industrijo. Na vsaka tri leta pride en film, ki se mi zdi všečen. Tudi jasno mi ni, kako so lahko naši od Vesne in Ne čakaj na maj prešli na takšno »brez vezno sranje«. Dajte, dajte, ne spravljajte me v smeh. Takšne filme gre menda gledat samo okoli deset ljudi, in še ti se držijo tako kislo kot bi ravnokar prigriznili limono.

Haha! Saj sem vedela!

Congratulations! You are most like Bertie Wooster.
I consider this to be a compliment because
Bertie is the sweetest guy out there. He is
the type to help those in need, no matter what
the problem is. The only unfortunate part is
that he doesnt do a good job by himself. Thats
where your pal Jeeves comes in (or a friend who
is a lot like Jeeves).

Which Jeeves and Wooster Character are you most like?
brought to you by Quizilla