Sonce je zašlo nad Firencami

I. Prvi del, besedni; II. Drugi del, slikovni.

Vem, da nisem oznanila, da sploh kam pojdem – a da pridem domov iz Firenc, vsa s pričakovanji v srcu, pa me ne čaka nobena pošta, je pa vendarle malce kruto. Vedno, kadar pridem s počitnic, pričakujem obilo sprememb in razjasnjena obzorja. Res ljubim očarljive ljudi in tudi pozornost mi godi. Odkar ne hodim več k F., sem postala zelo živahna. A nobene pošte!

Toskana je lepa. Florenca je očarljivo mesto. Iz hotelske sobe sem imela lep razgled na zahajajoče sonce. Bila sem zelo zadovoljna. Ciprese in topoli – mnogo jih je. Tosca očarljivo diši.

Zjutraj smo jaz, oče in mama zajtrkovali. Zjutraj imam rada kompot. Tokrat sem vsak dan imela pred seboj breskovega. Potem smo se peljali v mesto in oče je parkiral poleg nekega parka, kjer smo opazili zmedene Francoze. Na počitnicah imam rada mir. Tokrat sem imela dosti za početi: bila sem glavna za denar in začrtala sem pot našega gibanja na zemljevidu. V Firencah je reka Arno zares umazana. Šli smo mimo mostov in se nazadnje ustavili pri najbolj znanemu, Ponte Vecchio. Krama mi nikdar ni bila preveč všeč. Vse zlatarne in draguljarne sem zgolj ošvrknila s pogledom. Ko smo prišli na drugo stran, sem si pa omislila nov par rokavic za na lepše. V Madovi izdelujejo rokavice. Prijazni gospod si je najprej ogledal moje roke, jih ocenil in naposled ugotovil pravo številko. Rjava barva mi je pri srcu. S komolcem navzdol sem naslonila roko na blazino za pomerjanje in gospod mi je eno rokavico nataknil na roko, da bi videli, če mi ustreza. Prikimala sem, plačala in potem smo se odpravili naprej. Rokavice so usnjene in podložene s svilo. Prste na rokah imam tanke in dolge. Dovolj nežne in gladke, da lahko ljubkujejo, in ravno prav grobe, da pripeljejo zaušnico.
Poleg starinarnice blizu mostu je bila trgovina s stvarmi starinskega pridiha. Prodajali so globuse, knjige in dnevnike, vezane v usnje. Jaz sem si, med drugim, kupila čedno lupo s šahovskim vzorcem. Skorajda sem prepričana, da je nek moški, ki je tam kupoval zvezke, v usnje vezane, zapravil več kot šeststo evrov.
Skoraj en teden sem pila samo koka kolo. Že dolgo je nisem, vendar jo resnično obožujem. Mislim, da je takoj za čajem in mineralno vodo. Jedli smo v enem starejših lokalov na Piazza della Repubblica. Lokal se imenuje Gilli in obstaja že od 1733. Tam sem jedla za posladek eno najbolj okusnih sirovih tort kdajkoli. Celotno kosilo je bilo primerno svoji ceni. Denar je denar. Natakarji vljudni in izbrano oblečeni po svojem statusu v restavraciji. Notranjščina lokala je podobna in spominja na standardno staro dunajsko kavarno: z veliko starinsko uro v prehodu, nabranimi svetlimi zavesami in kavarniškimi stoli.

Sprehodili smo se tudi do Piazza del Duomo. Turistov toliko, da je bilo skorajda neprehodno. Zvok konjskih kopit. Doživela sem Firence Hannibala Lecterja. Z balkona v Palazzo Vecchio je, če me spomin ne vara, na oni svet poslal detektiva.
Zvečer sta oče in mama šla na kratek sprehod, jaz pa sem v hotelskem lobbyju pisala razglednice in podobno; oddala sem jih kasneje pri recepciji.

Druge čase smo pa… hodili okoli.

V nedeljo smo se peljali nekaj več kot osemdeset kilometrov do Pise. Kolebali smo med Piso in Sieno. Na koncu je zmagala prva, ker Siena ni v naši smeri. Mnogo naroda je bilo tam. Če ne nosim srajce in nimam puloverja čez ramena ob pravem trenutku, sem lahko sitna. Tokrat sem bila zelo zadovoljna. Rada imam srajce in puloverje.
Katedrala je nežnih in lepih barv, notranjščina pa človeku vzame dih. Sploh strop. Bilo je res nepopisno. To me je navdušilo bolj kot stolp.
V Pisi so bili obiskovalci zelo sproščeni. To se je opazilo po tem, kako so bili oblečeni. Človek, ki ima okus za oblačenje, ne bi nikoli oblekel krila čez hlače. Res pa je, da sem v katedrali opazila starejšega obiskovalca – zagotovo je bil ali Nemec, Avstrijec, ali pa Italijan ali Francoz – nosil je lepo krojeno sivkasto obleko, s telovnikom enake barve in rdečo kravato. Drugi niso izstopali.

Kosili smo v neki obljudeni restavraciji. Tam je stregel sila prijazen natakar, in z očetom sta se kar dobro razumela. Resda je izgledal kot kriminalec, a je bil neznansko hecen. Moj oče ima rad morsko hrano. Naročil jo je. Potem je nekaj časa trajalo, da so hrano pripravili, in se je natakar prišel opravičiti. Ko pa je jed prispela, se je oče pošalil »For Mr. Fish.«

Videli smo tudi poroko. No, pravzaprav smo videli zbrano druščino pred cerkvijo. Dandanašnji imajo ljudje dosti predsodkov do porok in baje menijo tudi, da so precenjene. In da je to le zapravljanje denarja, itd., itd. Jaz se pa s tem ne strinjam. Če poroka, takšna ali drugačna, neki par osreči, zakaj pa ne.

V toliko dneh smo prevozili več kot tisoč kilometrov. Moj oče je dober voznik. Ugotovili pa smo, da se v Firencah niti enkrat nismo izgubili, ko pa smo se nazaj grede peljali v Trst, da bi ponovno obiskali Miramare, smo se na poti ven izgubili. Človek se večkrat izgubi na domačih tleh. S cesarjem Maksimilijanom imam skupnega to, da je bila obema najljubša pesem »La Paloma.«

Prijetne počitnice sem preživela. Sedaj, ko prepisujem to iz beležnice na računalnik in okušam Stainerjevo belo čokolado z indijsko mešanico, opažam, da sem se vrnila s počitnic nekam krotka. Pravzaprav sem vsa mehka.

Rim je še vedno najljubši.

No, v Firencah sem poslikala – ker sem še vedno v procesu pregledovanja slik, sem tu objavila nekaj takšnih, ki so mi najbolj všeč – večje različice se nahajajo na tem naslovu: Suite.eloquensa.net.

Florenca