Olimpske višave

V četrtek sem ob osmih zvečer dobesedno skakala od sreče, veselja in zadovoljstva. Imam leseno risalno desko, ki je že stara kot zemlja; če kdaj postane hrapava, vzamem v roke brusni papir in toliko časa podrsavam po njej, dokler ni gladka. Tako sem jo torej postavila na mizo v dnevni sobi (moja soba ni ravno namenjena temu, da bi jaz tam preživljala prosti čas – kje pa, tam sem ponavadi ponoči), položila nanjo papir in pričela risati. Nekaj ur sem popravljala nek stari pastel, ker je bilo zmenjeno, da gre taisti pastel skupaj z novo sliko v soboto v okvirjanje. No, mojega očeta sem po petih urah dela dobesedno razkačila, ko sem ga postavila pred novi pastel. »Kaj predstavlja?« me vpraša, jaz pa sem mu odgovorila, da samo tisto, kar vidi. Oba pastela sta precej preprosta, vendar poživljata okolico. Najbolj se mi je odprlo, ko sem pričela delati na neki ženski. Če rišem ženske modele, uporabljam samo grafitni svinčnik. In potem sem se zopet spravila na Sombrera. Akt mu je ugajal. Rekel je, da so mu noge všeč. Sombrero, ki me je pohvalil! Oh, to je nekam za zapisati.

Po mojem mišljenju je umetnost zato, da jo občudujem. Pri slikarstvu, na primer – če je neka slika lepa, je lepa; če je grda, ostane grda. V resnici mi ni dosti mar, kaj sporoča. Kakšen človek si je izmislil, da naj umetnost vzgaja? A. Saj res. Černiševski.
Ali pa pri risanju. Nikoli, prav nikoli ne uporabi priročnika za risanje. Nikoli. Če znaš risati, riši; če ne znaš, pač tega ne počni. S talentom se rodiš. Ne moreš si ga pridobiti. Če si se rodil s talentom, ga neguj in razvijaj. V nasprotnem primeru pa … No, bummer. S tem svojim mišljenjem nočem nikogar prizadeti ali žaliti, samo pravim, da neka stvar ni za vsakogar.

Podobno je tudi pri poeziji. Veste, včasih celo jaz vzamem v roke kakšno knjigo s poezijo. Predvsem, da si krajšam čas, ne pa iz kakšnih posebnih razlogov. Huh, tako »nizko« je Le-a padla. Je že res, da imam rada, če se pesem rima. Jaz ne pesnim. Sem pa nekoč, ko smo bili na počitnicah, napisala neko pesem, dolgo čez celo stran in rimala se je, če danes to sploh še kaj pomeni. Sodobni pesniki bi se zgražali … Ampak, hej, jaz nisem pesnik. Moj cilj je kratkočasiti in zabavati ljudi, ne pa da že ob drugi kitici na ves glas vozijo lokomotivo in hodijo v »Hotemože drek tesat«.

Kasneje me je razveselila še T., ki se mi je zahvalila za kartico. Res je bila prijazna. Med drugim je rekla, da ji moram povedati vse o počitnicah. Pa sem ji predlagala, da bi lahko sedaj, ko je že toplo, prišla kaj k meni sem gor. Če sem čisto iskrena, imam najinih kosil in valjanja po Zoisovi kar dovolj. To bo lepa sprememba po toliko letih. Pri T. mi je všeč, da jo venomer dobim za cel dan. Kadar je prišla sem gor k meni, so jo že zjutraj pripeljali ali pa sva jo šla z očetom iskat, domov se je pa vrnila zvečer. Vse mogoče sva počeli. Spravili sva se v moje prostore, brskali med ploščami in vključili gramofon. Enkrat sem jo spravila na skejt, da se je vozila z njim po terasi. Vsekakor je bilo njeno terasno rolkanje ravno toliko špasno, kot takrat, ko je oče nekje iztaknil stari skiro in se fural z njim po terasi. Nato pa sva jedli sladoled in ležali na moji postelji in se pogovarjali. Nekega poletja sva gledali Teksaški pokol z motorko in še potem, ko sva na travi igrali badminton, sva mislili le na ta gnusen film.

Prejšnji teden sem srečala sošolca iz neke gimnazije, kamor sva skupaj hodila nekaj mesecev, preden so me prepisali drugam. Enkrat sem že pisala o tej zmešnjavi, ki jo je povzročil Sombrero. Ta Dominik, ki sem ga srečala, je bil O.K. Pa smo enkrat pisali angleščino in ker mi je šla zmerom dobro, sem mu ves čas testa prišepetavala odgovore, sama pa sem bila tako zagreta, da sem eno samo, samcato črko napisala narobe in sem bila nezadovoljna. On je seveda dobil odlično brez napak. Jernej se je nato pri ocenjevanju šalil, da sem jaz dobila dve oceni. Pri nemščini je celo pri profesorici povzročilo moje žlobudranje salve smeha. Ah, ja. Enkrat je bil Tadej vprašan ali nekaj takšnega, pa je sedel pri izpraševanju poleg mene. Z mislimi sem bila, kaj jaz vem, kje. In je profesorica nekaj pravila, meni tudi; češ, da bi se pogovarjala s Tadejem po nemško in je že vse vnaprej pripravila. Potem pa jaz s svojim kot kurji drek zbeganim »Kako?« In so se vsi smejali.

Nekoč smo imeli psa po imenu Kan, ki je bil nemški ovčar. Vsi v našem delu vasi so ga imeli radi, ker je malokdaj lajal. Po drugi strani pa … Saj so mene tudi imeli radi, ker sem bila prvi otrok tam gori. V ponedeljek sta nas po prihodu domov povabila k sebi Štefan in Gizela; onadva sta upokojeni zakonski par. In Gizela je takoj prišla k meni, me objela, itd., itd. Jaz sem že mislila, da bo name skočila. »Kje pa hodiš? Letos te še nič nismo videli,« me je ogovoril Štefan. Štefan je tisto, čemur pravijo copata. Gizela bi ga najbrž ustrelila kot fazana, če bi se ji kdaj uprl. Moj oče gre vsako leto v istem času v Radence na srečanje ravnateljev, ali nekaj takšnega. Približno v istem času gresta pa tudi ta zakonca v toplice. In tako je pred enim letom na deževni dan ravno šel nazaj v hotel, ko je pred vhodom zagledal dve smešni pojavi v kopalnih plaščih s plavalno kapo na glavi in copatih, pa z dežnikom nad glavo. To sta bila seveda Štefko in Gizela.

Imam pa tudi eno slabo novico. Moj gramofon … No, trenutno ni dosti posla z gramofonom. Toliko let, zadnjič pa je bil v popravilu pred nekaj leti, ko je prijazni gospod, ki sicer sploh ne popravlja več takšnih predmetov v času elektronike, naredil izjemo. Ah. Smola pa takšna, kaj!