Krajša notica na temo mojega pisanja

Platane sanjaj mar zelene,
kopeli vonj sladko dišeči,
v zalivu barke razkropljene …
(Victor Hugo)

Najbrž nisem nikoli napisala zavidljivo dobrega sestavka. Nikdar mi ni bilo vseeno, kaj si drugi mislijo o mojem pisanju; to se mi je vedno zdelo dovolj pomembno. Kadarkoli kaj napišem, predložim to pisanje v branje še komu drugemu. Moje zgodbe niso namenjene le meni in ne pišem jih zase, predvsem pa ne zato, da bi s svojim pisanjem želela kaj izraziti, bodisi čustva, moj pogled na svet ali kaj drugega. Zelo pa cenim mnenje mojega očeta; če bi bil stari oče živ, bi si močno želela, da bi tudi on prebral moje zgodbe, saj je na tem svetu ni osebe, katere smrt bi obžalovala bolj kot njegovo. Doslej je oče ocenil moje novejše, bolj moderne zgodbe kot »v redu« pisanje (pri njem v redu pomeni marsikaj, le zanič ne), ter z lepim številom dialogov. Omenil je nevtralnost. Ta nevtralnost pravzaprav pomeni, da so zgodbe brez pretiranih čustvenih izpadov in nasilja; na tem mestu naj povem, da se venomer izogibam raznim vulgarnostim in preklinjanju, ki se sicer rado pojavlja v sodobni literarni zvrsti.

Nisem eden takšnih ljudi, ki bi pisanje izkoriščali kot orožje, ali kot si je to zamislil Bulwer-Lytton v eni svojih iger – The pen is mightier than the sword. Jaz pišem zaradi pisanja samega. To pripovedujem zato, ker ne želim, da bi kdo dobil napačen vtis. Pred časom me je neki Portugalec vpletel v pogovor in me spraševal o knjigi, ki jo pišem. Obžalujem, a ne pišem knjige. Sčasoma sem ugotovila, da mi gredo kratke zgodbe bolje od rok. Vseeno pa moram priznati, da moje zgodbe niso povsem brez ljubezni in čustev; resda niso v ospredju, a zanemariti jih ne gre. Prav tako ne hrepenenj in osamelosti. Na podlagi vseh svojih premišljanj sem si izmislila posebnega junaka svojih pripovedi, ki mu je ime A. Picard. Picard se nerad vmešava, je vljuden, ljubezniv in včasih piker. Ni rečeno, da njegovo kajenje ni povsem brez pomena; morda se gospod Picard posmehuje. Osnovan je na dveh osebah iz preteklosti, ki mi še vedno mnogo pomenita. V primeru, da bi kdo rad prebral Picardove, to je zelo kratka zgodba, si jo lahko naloži tukaj.

Preden preidem na drugi del, moram povedati, da sem pisec, ne pa pisatelj. Name ni vplival noben slaven avtor, saj je branje, kot sem že dostikrat omenila, zame le branje zaradi razvedrila. Ljudje morajo o meni dobiti takšen vtis, da se ukvarjam z meni ljubimi dejavnostmi ljubiteljsko. Ta vtis bi bil končno resničen in pravilen. Moje pisanje pa je vendarle blizu tistemu, kar rada berem. Blag humor, določena mera brezskrbnosti. Ker si nekateri ljudje domišljajo, da poznajo moj okus za knjige, jih moram v tem pogledu zavrniti. Tisti, ki me dlje časa poznajo, zagotovo vedo, kaj berem, tisti, ki pa so zgolj prebrali ves moj spletni dnevnik, se motijo. Zato se mi zdi tu pomembno, da naredim kratek seznam humorističnih romanov, ki jih prištevam med svoje najljubše. Če se bo potem še komu zdelo, da bi mi poslal v priporočilo neke tretje knjige, spisane s peresom neke zagrenjene ženske v méni, naj se raje zadrži in tega ne stori. Nekateri ljudje pa res vse vedo, kaj!

• Dnevnik nekega nepomembneža (George Grossmith)
• Hvala, Jeeves (P. G. Wodehouse)
• Jenki iz Connecticuta na dvoru kralja Arturja (Mark Twain)
• Pickwickovci (Charles Dickens)
• Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo (Jerome K. Jerome; žal se mi Trije možje se klatijo ne zdi enako dobra knjiga)

Vprašanje je, zakaj se v nobeni knjigi nikoli ne poistovetim z ženskim likom. Moja povezava s Picardom je sama po sebi umevna. Ne bi znala povsem razložiti tega dogajanja, saj nikdar nisem posebej razmišljala o tem, pa tudi pretirano poglabljanje ne bi naredilo ničesar koristnega.