In ti, Hamilkar, ne bi ves ljubi dan podremaval na svileni blazini v kraljestvu knjig.

Ta konec tedna pa se mi je primerilo nekaj, kar je moje oči odmaknilo od branja. V soboto, se pravi julija štirinajstega, sem bila deležna velikega veselja: dan je z menoj preživela moja najljubša znanka, T., ki je nisem videla že od februarja. K meni je prišla ob desetih zjutraj, odšla pa enajst ur kasneje. In kako jaz ljubim celodnevna druženja! Tudi tokrat je bila oblečena v belo, a sem v zadnjem času postala zelo potrpežljiva, zato ji odpustim njeno izbiro oblačil. Prinesla mi je mojo najljubšo Mannerjevo slaščico, nato pa sva šli za nekaj ur ven. T. obožuje, kadar jo kdo fotografira, zato sem često skakala okoli nje s fotoaparatom (po njeni želji), da bi ji kako ugodila, in ob tem se mi poraja vprašanje: kaj se je ravnokar zgodilo? Povsem razumljivo bi bilo, če bi bila jaz moški in nora nanjo, vendar nisem nič od naštetega, zato sem se malo ohladila. Morda pa je bilo moje precejšnje vznemirjenje vendarle na mestu; T. namreč z vso hitrostjo drvi v prepad. Kako je že rekla … »Če bo šlo vse po sreči, naslednje leto …« Njej in Njemu, ki ga sploh ne poznam in ki bi ji lahko bil skorajšnji oče, seveda želim vso srečo, jaz pa se bom morala od T. kar lepo posloviti. No, pa nikar ne bodimo sebični.

Po enajsti je T. že pošteno grabila lakota, nato pa sva zagledali najino dobro, staro Evropo, misleč, da bova dobro postreženi kot v starih časih. Kadar sva skupaj, greva namreč vedno ven na kosilo. A kako zelo sva se motili! Meniji z jedmi bodo na voljo šele v septembru. Seveda sva šli potem kosit nekam drugam.
Okoli dveh sva se vrnili na Zoisovo, da bi si pogledali nekaj filmov na dvdjih. Pa sva se jih nagledali približno do sedmih zvečer. Nato sva šli ven, saj me je povabila na sladoled (jaz najraje jem limonovega), obiskali sva pa tudi Prešernov gaj. In tu se nama je primerilo nekaj zares nenavadnega. Ugotovili sva, da za nama hodita dva poba; ne samo to, zalezovala sta naju. No, pa greva prav ignorantsko naprej, onadva pa še vedno za nama. Se ustaviva pred neko tujo hišo, da bi šla tista dva naprej, in to je res delovalo, dokler se nista nenadoma ustavila in pogruntala, kako sva ju (neuspešno, očitno) preslepili. T. naposled vzame v roko telefon, se prične razburjati in občasno s prstom pokaže na hišo, češ: Kaj?! Ah, a ne boš ven prišla? Solit se pojdi! Ta zvijača ni uspela. Vrnili sva se v gaj in sedli na neko klopco ter se pogovarjali, pa obujali spomine na stare čase. Včasih sva se ozrli na drugo stran, da bi preverili, če najina zalezovalca še sedita tam in gledata v najino smer. Po kakšnih petnajstih minutah sva vstali, saj sva hoteli oditi, jaz pa sem se v trenutku nečesa spomnila: ko sva se približali Prešernovemu grobu, sem dvignila roko in se z veličastnim zamahom poslovila od Franceta. Delovalo je. Otresli sva se zasledovalcev. Opravičiti pa se moram tebi, preljubi moj Simon Jenko, zakaj bila sem v Prešernovem gaju, a se nisem nate spomnila. Imam namreč navado, da kadar se spomnim na Jenka, si v mislih dostikrat ponovim njegovo pesem z naslovom Prošnja, ki mi je tako ljuba in ki sem jo prepisala na dno tega vnosa.

Ko sva si pogledali filme, pa me je spravila v nekoliko neroden položaj. Priznala mi je nekaj, zaradi česar se mi je skorajda zasmilila, pa sem se vendarle premagala; nisem je želela ponižati ali užaliti. Sedaj vem, kaj jo je toliko časa mučilo. Vesela sem, ker mi je povedala, tako sva se lahko prijateljsko pogovorili. Oh, T., kaj si res mislila, da se ti bo »Lejči,« ki jo poznaš že od dvanajstega leta, posmehovala? Ne, ne in ne.

Da vroče obožujem vonj cigar, sem se zavedla šele med ogledom nekega filma. Nekaj je na tem posebnem vonju, da se mi zdi zelo privlačen. In zame bi vse izgubilo vrednost, če bi jaz prižigala male cigare z vžigalnikom. V ta namen imam dve škatlici vžigalic v predalu neke omare na Zoisovi. To je bil film Arsène Lupin, eden mojih najljubših; tega sva si ogledali s T. v soboto, ker ga imam na dvdju. Ta film naju je ponovno očaral z vso silo. Človek je povsem prevzet in očaran.

T. mi je povedala, da je bila letos s šolo v Rimu. Vprašala me je, če smo mi med obiskom pred nekaj leti obiskali muzeje v Vatikanu. Rekla je, da se ji je zdelo presneto dolgočasno in da se je samo sprehodila skozi. Poskusila mi je dopovedati, da nje umetnost nikakor ne zanima, čeprav mi je to že dolgo znano. Ne ve, kaj je njena pametna glavica zamudila. Kaj je ni navdušila niti mumija? Niti Michelangelo, niti Creazione di Adamo?

Danes sem se ukvarjala z urejanjem sobotnih fotografij, da bi jih kasneje lahko poslala T. po emailu. Bilo je približno … okoli sedemdeset slik, huh. Ne smem pozabiti, da je tudi mene enkrat pritisnila in potem je iz mene naredila tole. Opažam pa tudi, da so vnosi, spisani najprej v mojo beležko, povsem drugačni od tistih, naravnost na računalnik natipkanih. Večidel tega vnosa sem napisala včeraj dopoldne, ko sem še ležala v postelji na Zoisovi in lenarila. Noči, ki jih preživim v tem stanovanju, se mi zde čudovite. Tale Jenkova pesem je ena izmed žlahtnih pesmi. Je menda edina pesem, ki jo znam na pamet (saj ne rečem … S tem se sploh ni za hvaliti, kajne). Kratka je in takole gre:

Da te ljubim, ti je znano,
da me ljubiš, davno vem;
kaj ogibaš se pred mano,
odgovarjaš le očem?

Pusti strah in moja bodi,
v dar srce ti podelim;
Bog nebeški sam naj sodi,
kaj poklonil sem ti z njim!