Skopal je luknjo

Ne vem, katera ura je najbolj primerna za večerjo, a pri nas doma se ponavadi večerja dokaj pozno. Jaz dostikrat ne večerjam, pri nas v družini pa je tako ali tako Sombrero tisti, ki kuha. In tako smo se danes spravili za mizo ob desetih zvečer, ker je oče tako lepo pripravil kruhke, kupil pa je tudi maslo in biftek, ki ga imamo tako radi.
Že kar nekaj minut pa nas je pošteno motil hrup, ki ga je zganjal sosedov lovski pes, po imenu Pur, če se ne motim. Nato pa začne ta sosed, ki ima tam zraven svoj mini čebelnjak, svetiti v nas z žepno svetilko. No, menda je iskal svojega psa. Mama se je domislila, če svojo ženo tudi išče v postelji z žepno svetilko in potem smo se vsi smejali. Nato se je hrup polegel.
Čez kakšnih deset minut pa pride mimo naše ograje gospod sosed in pravi: »Dober večer!« Kuža je menda skopal luknjo na našo stran, ker je zavohal mladega ježa. Mi pa smo bili tako zaverovani v biftek, da nismo niti opazili, da imamo ob naši ograji, tam pri sadnih drevesih, psa, ki je v gobcu trdno držal ježa!

Moram priznati, da to poletje skoraj nič ne berem, oziroma bolj malo. Trenutno berem naenkrat kar dve knjigi – Pomladne vode Turgenjeva in Zločin Silvestra Bonnarda, ki ga je napisal Anatole France. Že v »za pelin solz, poljubljanje strupeno« (Lermontov) sem ga omenjala. Takrat sem brala čudovito knjigo z naslovom Kuhinja pri kraljici gosji nožici. Morda pa sem postala le malce lena ali pa imam zgolj krajši odmor od branja.

Zelo zabavno se mi zdi, kadar kdo poskuša od mene izsiliti, naj ga pokličem. Opažam pa tudi, da na vsake toliko časa dobim domov klic od »neznane osebe«. To je tisti klic, katerega telefonska številka je »unknown«. Povečini me sploh ni doma, vendar vidimo, da imamo sporočila in zgrešene klice. Če želi kdo z menoj govoriti, naj me pokliče po normalni liniji. Se pa spomnim, da sem okoli petnajstega maja po sedmi uri zvečer dobila anonimen klic tudi na mobilni telefon, a sem ga, z velikim obžalovanjem, opazila šele naslednji dan. Kako naj človek sploh pokliče nazaj, če je pa telefonska številka »unknown«? Kaj, če bi bilo kaj nujnega, ali kaj jaz vem.
To pravim zato, ker me je zadnjič nekdo kar poskušal prisiliti, naj ga pokličem. Češ, da bi ga tako potolažila, jaz pa sem mu rekla zgolj, da bo jutri nov dan in bo mislil drugače. Potem me je pa kar začel zmerjati, češ, da sem takšna kot neka druga punca, itd., itd. Dejala sem mu, naj ne govori neumnosti, ker me sploh ne pozna in očitno je bilo potem konec. To se mi je pa kar malo zamerilo.

Odkar imata starša dopust, sta včasih kar malo nataknjena. Sombrero je te dni barval našo hišico, ker je treba ohranjati les lep in to mu je bilo najbrž tudi v razvedrilo.

Zadnjič sva se s T. nekaj časa pretvarjali, da sva turista. T. mi je namreč predlagala, naj nosim fotoaparat kar okoli vratu, da mi ga ne bo treba vedno iz torbe dajati, kadar bom hotela kaj poslikati, ona pa je nosila torbo. Mislili sva tudi, da bi šli v trafiko, izbrali nekaj razglednic in pričeli čebljati v nekem tujem, izmišljenem jeziku. Meni se je to zdela precej špasna domislica.