Neka nora zamisel

Tako je naneslo, da sem danes ležala v postelji približno do pol dveh, ker se je dan začel res ušivo. Da gre mama v službo, to že razumem, ampak da je šel v službo tudi oče, tega pa, prisežem, res ne razumem, saj med počitnicami itak nima nobenih posebnih obveznosti. Pa sva imela takšne čudovite načrte, da bova veliko hodila okoli in podobno. Ampak ne, onadva sta zjutraj vstala in petindvajset minut šarila po prekleti hiši, kot bi me nalašč hotela zbuditi. Hodila sta gor in dol po stopnicah in ker jaz slišim čisto vse, sem bila povsem budna. Nato sem poskusila zaspati nazaj, a mi sploh ni šlo in sem brala knjigo kakšno uro. Je bilo pa to res krasno, ker sem lahko videla, kako se jasni. Mislim, to ni bilo tisto usrano jasnjenje iz kakšnih romantičnih romanov, ampak takšen čudovit občutek, ko se dan šele začenja. Res se mi je zdelo krasno. Odprla sem si celo balkonska vrata, da je v sobo lahko prišel svež in hladen luft. In nato se je pravi kraval šele začel. Naša soseda, ki ima svoj vikend pod nami, ali kako naj se izrazim, nekaj zida, čeprav ne vem natančno, kaj zida. Ji pa to dela nek drugi sosed, in ta je začel ropotati okoli že kar zgodaj. Potem se je pa tja do desetih drl kot bi koga klali in ukazoval drugim, kaj naj delajo, ta presneti pizdun. Pismo, kako mi je šlo na jetra.
Ko sem se po enajsti zbudila, sem poklicala očeta, ki sploh ni bil v službi. Sicer je šel podpisat nekaj stvari, in tudi na Zoisovo je šel po neko mojo jopico in hlače na rob, ki jih potrebujem (tam imam kar nekaj svojih oblačil), potem je šel pa meni nič tebi nič k nekemu prijatelju, ki ima vikend nad tržiškim pokopališčem. Meni je bilo sicer vseeno. On se vedno dela frajerja, kadar ga pokličem in je zraven kakšen prijatelj. Vprašala sem ga, če misli priti domov še danes in podobno, ampak on je bil takšen frajer in je rekel, da je pri ljubici in da se bo spotoma ustavil še v trgovini. Sem ga pa klicala zato, ker sem hotela, da mi iz trgovine prinese ogrsko salamo in makovo štručko. Res sem nora na suho salamo, in ogrska se mi zdi kar dobra. Če je tista prava ogrska, seveda. Po mojem je prava ogrska salama tista, ki se nekako prilepi na nebo. Ne znam prav dobro razložiti. Mislim pa, da nobena salama ni tako dobra kot tisti dve od Kerna, jelenova in gamsova.

Smo bili pa včeraj popoldne v Ljubljani. Pravzaprav smo šli kar tako, ker se nam je zljubilo. T. mi doslej še ni uspelo prepričati, da bi šla z menoj v Ljubljano. Jaz tako ali tako zelo težko prepričam ljudi, da gredo ven na kosilo, z menoj ali kakorkoli že. Morda pa ljudje nimajo več v navadi, da hodijo tako pogosto ven na kosila. Pa smo ostali v Ljubljani do osmih zvečer ali nekaj takšnega. Na koncu je bilo zelo prijetno, saj ni bilo vroče in je bilo polno turistov. Tam je bil na primer en star ata, turist, s svojo ženo, in je imel takšno pokrivalo, da je človek umrl od smeha. Potem smo videli še en starejši par in sta bila oba grozno fino napravljena. On s takšno lepo kravato, suknjičem in podobnim, ženska je imela pa lep slamnati klobuk in še kar solidno obleko. In držala sta se pod roko; to je bilo pa res čedno videti. Turisti so vedno lepo oblečeni. To vem, ker mi v tujini počnemo isto – kadar smo na kakšnih počitnicah in gremo zvečer v mesto, smo zmerom oblečeni kot bi šli na promenado. Res je čudovito, takole posedati in kaj spiti. Na večerjo ali pa na nekakšno zelo pozno kosilo smo šli k Zlati ribici. Stregel nam je neki prijazen mladenič, ki je po mojem mnenju dobro dišal. Mama je jedla nekakšne njoke, oče svoje škampe in podobno, jaz pa orado, ker so mi ribe všeč. Crkljala sem se pa s tremi decilitri nekega vina in mineralno vodo, kot ponavadi. Jaz namreč obožujem mineralno vodo; mislim, da je seznam približno takšen: na prvem mestu mineralna voda, nato tonik, vino, koka kola in na koncu čaj. Vse skupaj je bilo zelo okusno.

Imam pa zadnje čase res neke nore zamisli. Odprte imam kakšne tri račune pri dveh bankah. To že zelo dolgo. Stara mama je bila pri …, ata pa pri …. Jaz sem imela najprej račun pri prvi, nato mi je pa ata odprl še račun pri …. In to je bilo, ko sem hodila še v malo šolo. Ne rečem, da je bil stari ata kakšen občudovanja vreden človek, ker je bil on tisti, ki je bil jezen na cel svet in se je v kuhinjo zaprl, ko je takoj po mojem rojstvu izvedel, da sem deklica in ne fante; ampak je vseeno naredil precej dobrih reči. Kadar mi ni bilo treba v malo šolo, sva šli potem s staro mamo na banko in je ona na poti ven ponavadi kakšnega znanega srečala. Enkrat se je zgodilo, da je čisto pozabila name, ko je videla nekoga znanega, in je izpustila vrata, jaz sem pa obtičala. Tisto je pa res bolelo ko prasica, ni kaj. Ampak to nima nobene zveze s tem, kar želim povedati. Stvar je takšna, da sem si naročila novo knjižno omaro in nočno omarico pri Stillesu in meni se zdi to noro. Kakorkoli že, pohištvo mi bodo menda prišli skupaj spravit še pred Tirolsko in pred mojim rojstnim dnevom. Upam sicer, da bodo to počitnice in pol.