Bertie Wooster naj bo!

Torek je bil v mnogih pogledih zame zelo ugoden. Razni dogodki so zanetili v meni brezkončno radost, ki se je nadaljevala do večera, in še sedaj ni povsem splahnela. Začnimo torej najprej s knjigo. V torek sem bila na Zoisovi in medtem, ko sem čakala na očeta, sem prelistala nov katalog Sveta knjige. Tristo kosmatih! sem si mislila, in takoj izrezala ven tisti del lista, na katerem je z veliki črkami pisalo: Hvala, Jeeves. Platnice ima takšne lepe, v istem slogu, kot že dve drugi knjigi (Twainov Američan v Evropi in Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo). V ta knjižni klub smo včlanjeni že od leta štiriinsedemdeset. Najprej je bila moja stara mama včlanjena, kasneje pa so članstvo prenesli name. Pri tem je najbolj zabavna nova članska izkaznica z mojim imenom, ki so mi jo poslali. Na njej je namreč napisan datum začetka članstva: 1.10.1974, jaz pa sem bila rojena mnogo let kasneje.

No, in tudi to še ni bilo vse. Popoldne smo šli v Ljubljano po čevlje, po katerih sem hrepenela več kot dve leti. Mislila sem, da mi bo srce razneslo, tako vzhičena sem bila. Že najmanj stokrat sem omenila, kako ne maram hoditi po trgovinah, ampak sedaj sem pač naredila izjemo, eh. Ti čevlji so klasični in brezčasni, zato so mi bili všeč, že ko sem jih pred leti prvič zagledala. Tedaj sem bila prepozna, v torek pa je ta par ženskih čevljev čakal posebej name. Mislim, kaj niso čudoviti? Neprestano sem se smehljala od zadovoljstva. Kako krasno. Nisem si mislila, da me lahko nekaj takšnega čisto prevzame. Mislim na to, da mi zelo, zelo dolgo ne bo treba v nobeno trgovino. Tako vesela sem bila, da sem si že predstavljala, kako zadovoljno hodim v svojih čevljih po ulici in si požvižgavam kakšno veselo pesem. Takšno, kot je We Open In Venice od Rat Pack, ali kaj podobnega.

V ponedeljek je moj oče, Sombrero, dočakal svojih prvih petdeset let. Ni kaj. Dobil je kup čestitk, podarili so mu akvarel, kup steklenic, kar pomeni, da bomo veliko pili in nek očetov prijatelj mi je stalno pisaril po mobitelu, kdaj bodo šli na vsakoletno večerjo v brunarico, jaz pa sem potem očetu pošiljala ta sporočila. Kar me spomni na to, da moram Ani poslati fotografije s ponedeljkovega obiska.
Naj sedaj delim kakšno prigodo. Morda bo dovolj naslednja: Zadnjič je bil oče tako zakopan v delo v svoji pisarni, da je pozabil, da ima pouk. Pa je na hodniku srečal dva učenca in ju okregal, da ne bosta tokrat spet špricala kot zadnjič. Na koncu sta ga opomnila, da sta ga čakala, vsi drugi so pa šli.
Ker že cel teden dela propagando za rojstni dan, piše z namazom številki pet in nič na kruh, sem mu tudi jaz nekaj podarila. K sreči je bil darila vesel.
Ja, Sombrero je res en stari kavelj. On je bil tisti, ki je na moje vprašanje, če se je kdaj peljal z avtobusom, odgovoril: „Ne, kaj pa je to? Nekaj, kar vozi gnoj na njivo?“

Predvčerajšnjim se mi je sanjalo o Brahmsu. Po zunanjosti mu niti ni bil toliko podoben, se mi zdi. Jaz sem šla po nekem hodniku, pa se je kar od nekod prikazal za menoj, se zadrl, da ga ne smem prehitevati, in me naposled mahnil z bičem. Nato sva se prepirala za tisti bič, on pa se je spravil na mojo nogo in mi poskusil sezuti čevelj.

Danes sem malce pregledovala svojo majhno zbirko filmov. Kadar gledam Amadeusa, se preveč smehljam. To pa zato, ker znam oponašati tisti Mozartov usekani smeh. Saj imam še nekatere druge dobre filme, a v nobenem ni tistega usekanega Mozartovega smeha, ki še mene spravlja v smeh. Lepa reč.