Storž je bil kriv

Prvo, kar se mi je včeraj zgodilo, je bilo to, da sem stopila na storž in padla. To je bilo ob šestih zjutraj. Vrag te vzemi, presneti storž in še tisoč tvojih tovarišev zraven! Mama je mislila, da iščem nekaj po tleh. Res, le kaj bi iskala po tleh v temi … Na Zoisovi mi je potem oče, ki se mu je sicer mudilo na kavo, očistil koleno. Jezna sem bila zaradi hlač, a se tu ni dalo nič narediti – človek ni nikoli povsem sterilen.

Drugače pa zadnje dni bijem bitko s pošto, saj so bojda izgubili moj paket od B&N. Klinčevi poštar je napisal en listek in pripisal, češ, da sta dva paketa, jaz pa sem dobila na pošti le enega. In tista kontrolorka manipulacije, ali karkoli že je, me je včeraj pri okencu zasliševala kot kriminalca najhujše vrste, zoprna kavka je pa še mislila, da norce brijem! Kakor da imam doma paket, zdaj se pa samo zafrkavam. Klicala je tudi poštarico, pri kateri sem takrat dobila paket in to je bila izguba časa, saj se ženska sploh ničesar ni spomnila. Dvakrat je poklicala celo poštarja, ki pa je vsakokrat povedal nekaj drugega – najprej se je zdelo, da je odvrgel največjo pošiljko v kaslc (poslušajte to – najmanjše pošiljke naj ne bi mogel stlačiti v nabiralnik, ta veliko bi pa lahko!), nato pa, da ničesar ni prinesel nazaj na pošto. Česa tako zabavnega pa res še ne.

Prišle so tudi neke moo kartice in značka, na kateri piše Eat. Sleep. Read. Poleg tega so iz foto študia prispele še fotografije. Eden mojih občasnih konjičkov je lepljenje in urejanje fotografij. Najraje imam tiste foto albume, kjer lahko človek sam uredi slike in jih prilepi s tistimi srajčkami. Že pred leti mi je babica pokazala leseno šatuljo s starimi fotografijami; med njimi je bila tudi fotografija mojega pradeda Henrika iz prve svetovne vojne, ki mi je zelo všeč. Odkar imam to šatuljo doma, sem povsem zasvojena z razvrščanjem teh fotografij – že vsaj štirikrat sem jih pregledala. Zadala sem si namreč nalogo, da jih lepo uredim in spravim v album.
Naj ostanem še kakšno vrstico pri pošiljkah. Pred približno štirinajstimi dnevi je prispelo Labodje jezero od Čajkovskega na dveh gramofonskih ploščah. Šele danes sem ga uspela poslušati do konca!

Kako čudovito sedaj izgleda restavracija hotela Slon! Še dobro, da so se spomnili, da bi jo morali prenoviti. Kar so jo prenovili, sem tam že dvakrat jedla – celo meni je drugačen. Saj je prav, ker je bilo prej tako dolgočasno. Tista omara s priborom in podobnim je pa vendarle enaka. In najbolj krasno je to, da lahko vedno sedim za isto mizo, torej za tisto v kotu.

Kar pri reviji The New Yorker res obožujem, so njihove, khm, satirične risbe. Če se samo spomnim na The New Yorker Book of Doctor Cartoons … Huh, te risbice so pa res od sile. Na primer tale – doktor zaskrbljeno sedi pri svoji mizi, nasproti njemu pa starejša dama, napravljena v generala. Doktor ji pa pravi: ”It is unfortunate that I didn’t get your case earlier, Mrs. Perkins.“ Ali pa tale: Pomočnica sedi pri svoji mizi in sprejme telefonski klic: ”The doctor is in court on Tuesdays and Wednesdays.”
V izvodu iz konca oktobra mi je bila najbolj všeč risba pri knjižnih kritikah. Članek govori o knjigi What Hath God Wrought: The Transformation of America, 1815-1848, ki jo je napisal Daniel Walker Howe. Članek ima v resnici kakšne štiri strani, od tega ta čudovita risba zaseda eno stran. Manjšo verzijo risbice se lahko vidi tukaj.

Pred več kot tremi tedni sem dobila nekakšno dovoljenje za izdelavo fanlistinga Victorja Hugoja. Mislila sem, da nikoli več ne bom naredila nobenega fanlistinga, zdaj pa se vračam nazaj.

Temu vnosu prilagam še svojo sliko. Kar tako, ker že dlje časa nisem nobene svoje slike pokazala. Pa tudi, ker ne maram preveč, kadar me slikajo.