Drugače pa zadnje dni bijem bitko s pošto, saj so bojda izgubili moj paket od B&N. Klinčevi poštar je napisal en listek in pripisal, češ, da sta dva paketa, jaz pa sem dobila na pošti le enega. In tista kontrolorka manipulacije, ali karkoli že je, me je včeraj pri okencu zasliševala kot kriminalca najhujše vrste, zoprna kavka je pa še mislila, da norce brijem! Kakor da imam doma paket, zdaj se pa samo zafrkavam. Klicala je tudi poštarico, pri kateri sem takrat dobila paket in to je bila izguba časa, saj se ženska sploh ničesar ni spomnila. Dvakrat je poklicala celo poštarja, ki pa je vsakokrat povedal nekaj drugega – najprej se je zdelo, da je odvrgel največjo pošiljko v kaslc (poslušajte to – najmanjše pošiljke naj ne bi mogel stlačiti v nabiralnik, ta veliko bi pa lahko!), nato pa, da ničesar ni prinesel nazaj na pošto. Česa tako zabavnega pa res še ne.

Prišle so tudi neke moo kartice in značka, na kateri piše Eat. Sleep. Read. Poleg tega so iz foto študia prispele še fotografije. Eden mojih občasnih konjičkov je lepljenje in urejanje fotografij. Najraje imam tiste foto albume, kjer lahko človek sam uredi slike in jih prilepi s tistimi srajčkami. Že pred leti mi je babica pokazala leseno šatuljo s starimi fotografijami; med njimi je bila tudi fotografija mojega pradeda Henrika iz prve svetovne vojne, ki mi je zelo všeč. Odkar imam to šatuljo doma, sem povsem zasvojena z razvrščanjem teh fotografij – že vsaj štirikrat sem jih pregledala. Zadala sem si namreč nalogo, da jih lepo uredim in spravim v album.
Naj ostanem še kakšno vrstico pri pošiljkah. Pred približno štirinajstimi dnevi je prispelo Labodje jezero od Čajkovskega na dveh gramofonskih ploščah. Šele danes sem ga uspela poslušati do konca!

Kako čudovito sedaj izgleda restavracija hotela Slon! Še dobro, da so se spomnili, da bi jo morali prenoviti. Kar so jo prenovili, sem tam že dvakrat jedla – celo meni je drugačen. Saj je prav, ker je bilo prej tako dolgočasno. Tista omara s priborom in podobnim je pa vendarle enaka. In najbolj krasno je to, da lahko vedno sedim za isto mizo, torej za tisto v kotu.

Kar pri reviji The New Yorker res obožujem, so njihove, khm, satirične risbe. Če se samo spomnim na The New Yorker Book of Doctor Cartoons … Huh, te risbice so pa res od sile. Na primer tale – doktor zaskrbljeno sedi pri svoji mizi, nasproti njemu pa starejša dama, napravljena v generala. Doktor ji pa pravi: ”It is unfortunate that I didn’t get your case earlier, Mrs. Perkins.“ Ali pa tale: Pomočnica sedi pri svoji mizi in sprejme telefonski klic: ”The doctor is in court on Tuesdays and Wednesdays.”
V izvodu iz konca oktobra mi je bila najbolj všeč risba pri knjižnih kritikah. Članek govori o knjigi What Hath God Wrought: The Transformation of America, 1815-1848, ki jo je napisal Daniel Walker Howe. Članek ima v resnici kakšne štiri strani, od tega ta čudovita risba zaseda eno stran. Manjšo verzijo risbice se lahko vidi tukaj.

Pred več kot tremi tedni sem dobila nekakšno dovoljenje za izdelavo fanlistinga Victorja Hugoja. Mislila sem, da nikoli več ne bom naredila nobenega fanlistinga, zdaj pa se vračam nazaj.

Temu vnosu prilagam še svojo sliko. Kar tako, ker že dlje časa nisem nobene svoje slike pokazala. Pa tudi, ker ne maram preveč, kadar me slikajo.

No, in tudi to še ni bilo vse. Popoldne smo šli v Ljubljano po čevlje, po katerih sem hrepenela več kot dve leti. Mislila sem, da mi bo srce razneslo, tako vzhičena sem bila. Že najmanj stokrat sem omenila, kako ne maram hoditi po trgovinah, ampak sedaj sem pač naredila izjemo, eh. Ti čevlji so klasični in brezčasni, zato so mi bili všeč, že ko sem jih pred leti prvič zagledala. Tedaj sem bila prepozna, v torek pa je ta par ženskih čevljev čakal posebej name. Mislim, kaj niso čudoviti? Neprestano sem se smehljala od zadovoljstva. Kako krasno. Nisem si mislila, da me lahko nekaj takšnega čisto prevzame. Mislim na to, da mi zelo, zelo dolgo ne bo treba v nobeno trgovino. Tako vesela sem bila, da sem si že predstavljala, kako zadovoljno hodim v svojih čevljih po ulici in si požvižgavam kakšno veselo pesem. Takšno, kot je We Open In Venice od Rat Pack, ali kaj podobnega.

V ponedeljek je moj oče, Sombrero, dočakal svojih prvih petdeset let. Ni kaj. Dobil je kup čestitk, podarili so mu akvarel, kup steklenic, kar pomeni, da bomo veliko pili in nek očetov prijatelj mi je stalno pisaril po mobitelu, kdaj bodo šli na vsakoletno večerjo v brunarico, jaz pa sem potem očetu pošiljala ta sporočila. Kar me spomni na to, da moram Ani poslati fotografije s ponedeljkovega obiska.
Naj sedaj delim kakšno prigodo. Morda bo dovolj naslednja: Zadnjič je bil oče tako zakopan v delo v svoji pisarni, da je pozabil, da ima pouk. Pa je na hodniku srečal dva učenca in ju okregal, da ne bosta tokrat spet špricala kot zadnjič. Na koncu sta ga opomnila, da sta ga čakala, vsi drugi so pa šli.
Ker že cel teden dela propagando za rojstni dan, piše z namazom številki pet in nič na kruh, sem mu tudi jaz nekaj podarila. K sreči je bil darila vesel.
Ja, Sombrero je res en stari kavelj. On je bil tisti, ki je na moje vprašanje, če se je kdaj peljal z avtobusom, odgovoril: „Ne, kaj pa je to? Nekaj, kar vozi gnoj na njivo?“

Predvčerajšnjim se mi je sanjalo o Brahmsu. Po zunanjosti mu niti ni bil toliko podoben, se mi zdi. Jaz sem šla po nekem hodniku, pa se je kar od nekod prikazal za menoj, se zadrl, da ga ne smem prehitevati, in me naposled mahnil z bičem. Nato sva se prepirala za tisti bič, on pa se je spravil na mojo nogo in mi poskusil sezuti čevelj.

Danes sem malce pregledovala svojo majhno zbirko filmov. Kadar gledam Amadeusa, se preveč smehljam. To pa zato, ker znam oponašati tisti Mozartov usekani smeh. Saj imam še nekatere druge dobre filme, a v nobenem ni tistega usekanega Mozartovega smeha, ki še mene spravlja v smeh. Lepa reč.

Smo bili pa včeraj popoldne v Ljubljani. Pravzaprav smo šli kar tako, ker se nam je zljubilo. T. mi doslej še ni uspelo prepričati, da bi šla z menoj v Ljubljano. Jaz tako ali tako zelo težko prepričam ljudi, da gredo ven na kosilo, z menoj ali kakorkoli že. Morda pa ljudje nimajo več v navadi, da hodijo tako pogosto ven na kosila. Pa smo ostali v Ljubljani do osmih zvečer ali nekaj takšnega. Na koncu je bilo zelo prijetno, saj ni bilo vroče in je bilo polno turistov. Tam je bil na primer en star ata, turist, s svojo ženo, in je imel takšno pokrivalo, da je človek umrl od smeha. Potem smo videli še en starejši par in sta bila oba grozno fino napravljena. On s takšno lepo kravato, suknjičem in podobnim, ženska je imela pa lep slamnati klobuk in še kar solidno obleko. In držala sta se pod roko; to je bilo pa res čedno videti. Turisti so vedno lepo oblečeni. To vem, ker mi v tujini počnemo isto – kadar smo na kakšnih počitnicah in gremo zvečer v mesto, smo zmerom oblečeni kot bi šli na promenado. Res je čudovito, takole posedati in kaj spiti. Na večerjo ali pa na nekakšno zelo pozno kosilo smo šli k Zlati ribici. Stregel nam je neki prijazen mladenič, ki je po mojem mnenju dobro dišal. Mama je jedla nekakšne njoke, oče svoje škampe in podobno, jaz pa orado, ker so mi ribe všeč. Crkljala sem se pa s tremi decilitri nekega vina in mineralno vodo, kot ponavadi. Jaz namreč obožujem mineralno vodo; mislim, da je seznam približno takšen: na prvem mestu mineralna voda, nato tonik, vino, koka kola in na koncu čaj. Vse skupaj je bilo zelo okusno.

Imam pa zadnje čase res neke nore zamisli. Odprte imam kakšne tri račune pri dveh bankah. To že zelo dolgo. Stara mama je bila pri …, ata pa pri …. Jaz sem imela najprej račun pri prvi, nato mi je pa ata odprl še račun pri …. In to je bilo, ko sem hodila še v malo šolo. Ne rečem, da je bil stari ata kakšen občudovanja vreden človek, ker je bil on tisti, ki je bil jezen na cel svet in se je v kuhinjo zaprl, ko je takoj po mojem rojstvu izvedel, da sem deklica in ne fante; ampak je vseeno naredil precej dobrih reči. Kadar mi ni bilo treba v malo šolo, sva šli potem s staro mamo na banko in je ona na poti ven ponavadi kakšnega znanega srečala. Enkrat se je zgodilo, da je čisto pozabila name, ko je videla nekoga znanega, in je izpustila vrata, jaz sem pa obtičala. Tisto je pa res bolelo ko prasica, ni kaj. Ampak to nima nobene zveze s tem, kar želim povedati. Stvar je takšna, da sem si naročila novo knjižno omaro in nočno omarico pri Stillesu in meni se zdi to noro. Kakorkoli že, pohištvo mi bodo menda prišli skupaj spravit še pred Tirolsko in pred mojim rojstnim dnevom. Upam sicer, da bodo to počitnice in pol.

Moram priznati, da to poletje skoraj nič ne berem, oziroma bolj malo. Trenutno berem naenkrat kar dve knjigi – Pomladne vode Turgenjeva in Zločin Silvestra Bonnarda, ki ga je napisal Anatole France. Že v »za pelin solz, poljubljanje strupeno« (Lermontov) sem ga omenjala. Takrat sem brala čudovito knjigo z naslovom Kuhinja pri kraljici gosji nožici. Morda pa sem postala le malce lena ali pa imam zgolj krajši odmor od branja.

Zelo zabavno se mi zdi, kadar kdo poskuša od mene izsiliti, naj ga pokličem. Opažam pa tudi, da na vsake toliko časa dobim domov klic od »neznane osebe«. To je tisti klic, katerega telefonska številka je »unknown«. Povečini me sploh ni doma, vendar vidimo, da imamo sporočila in zgrešene klice. Če želi kdo z menoj govoriti, naj me pokliče po normalni liniji. Se pa spomnim, da sem okoli petnajstega maja po sedmi uri zvečer dobila anonimen klic tudi na mobilni telefon, a sem ga, z velikim obžalovanjem, opazila šele naslednji dan. Kako naj človek sploh pokliče nazaj, če je pa telefonska številka »unknown«? Kaj, če bi bilo kaj nujnega, ali kaj jaz vem.
To pravim zato, ker me je zadnjič nekdo kar poskušal prisiliti, naj ga pokličem. Češ, da bi ga tako potolažila, jaz pa sem mu rekla zgolj, da bo jutri nov dan in bo mislil drugače. Potem me je pa kar začel zmerjati, češ, da sem takšna kot neka druga punca, itd., itd. Dejala sem mu, naj ne govori neumnosti, ker me sploh ne pozna in očitno je bilo potem konec. To se mi je pa kar malo zamerilo.

Odkar imata starša dopust, sta včasih kar malo nataknjena. Sombrero je te dni barval našo hišico, ker je treba ohranjati les lep in to mu je bilo najbrž tudi v razvedrilo.

Zadnjič sva se s T. nekaj časa pretvarjali, da sva turista. T. mi je namreč predlagala, naj nosim fotoaparat kar okoli vratu, da mi ga ne bo treba vedno iz torbe dajati, kadar bom hotela kaj poslikati, ona pa je nosila torbo. Mislili sva tudi, da bi šli v trafiko, izbrali nekaj razglednic in pričeli čebljati v nekem tujem, izmišljenem jeziku. Meni se je to zdela precej špasna domislica.

Po enajsti je T. že pošteno grabila lakota, nato pa sva zagledali najino dobro, staro Evropo, misleč, da bova dobro postreženi kot v starih časih. Kadar sva skupaj, greva namreč vedno ven na kosilo. A kako zelo sva se motili! Meniji z jedmi bodo na voljo šele v septembru. Seveda sva šli potem kosit nekam drugam.
Okoli dveh sva se vrnili na Zoisovo, da bi si pogledali nekaj filmov na dvdjih. Pa sva se jih nagledali približno do sedmih zvečer. Nato sva šli ven, saj me je povabila na sladoled (jaz najraje jem limonovega), obiskali sva pa tudi Prešernov gaj. In tu se nama je primerilo nekaj zares nenavadnega. Ugotovili sva, da za nama hodita dva poba; ne samo to, zalezovala sta naju. No, pa greva prav ignorantsko naprej, onadva pa še vedno za nama. Se ustaviva pred neko tujo hišo, da bi šla tista dva naprej, in to je res delovalo, dokler se nista nenadoma ustavila in pogruntala, kako sva ju (neuspešno, očitno) preslepili. T. naposled vzame v roko telefon, se prične razburjati in občasno s prstom pokaže na hišo, češ: Kaj?! Ah, a ne boš ven prišla? Solit se pojdi! Ta zvijača ni uspela. Vrnili sva se v gaj in sedli na neko klopco ter se pogovarjali, pa obujali spomine na stare čase. Včasih sva se ozrli na drugo stran, da bi preverili, če najina zalezovalca še sedita tam in gledata v najino smer. Po kakšnih petnajstih minutah sva vstali, saj sva hoteli oditi, jaz pa sem se v trenutku nečesa spomnila: ko sva se približali Prešernovemu grobu, sem dvignila roko in se z veličastnim zamahom poslovila od Franceta. Delovalo je. Otresli sva se zasledovalcev. Opravičiti pa se moram tebi, preljubi moj Simon Jenko, zakaj bila sem v Prešernovem gaju, a se nisem nate spomnila. Imam namreč navado, da kadar se spomnim na Jenka, si v mislih dostikrat ponovim njegovo pesem z naslovom Prošnja, ki mi je tako ljuba in ki sem jo prepisala na dno tega vnosa.

Ko sva si pogledali filme, pa me je spravila v nekoliko neroden položaj. Priznala mi je nekaj, zaradi česar se mi je skorajda zasmilila, pa sem se vendarle premagala; nisem je želela ponižati ali užaliti. Sedaj vem, kaj jo je toliko časa mučilo. Vesela sem, ker mi je povedala, tako sva se lahko prijateljsko pogovorili. Oh, T., kaj si res mislila, da se ti bo »Lejči,« ki jo poznaš že od dvanajstega leta, posmehovala? Ne, ne in ne.

Da vroče obožujem vonj cigar, sem se zavedla šele med ogledom nekega filma. Nekaj je na tem posebnem vonju, da se mi zdi zelo privlačen. In zame bi vse izgubilo vrednost, če bi jaz prižigala male cigare z vžigalnikom. V ta namen imam dve škatlici vžigalic v predalu neke omare na Zoisovi. To je bil film Arsène Lupin, eden mojih najljubših; tega sva si ogledali s T. v soboto, ker ga imam na dvdju. Ta film naju je ponovno očaral z vso silo. Človek je povsem prevzet in očaran.

T. mi je povedala, da je bila letos s šolo v Rimu. Vprašala me je, če smo mi med obiskom pred nekaj leti obiskali muzeje v Vatikanu. Rekla je, da se ji je zdelo presneto dolgočasno in da se je samo sprehodila skozi. Poskusila mi je dopovedati, da nje umetnost nikakor ne zanima, čeprav mi je to že dolgo znano. Ne ve, kaj je njena pametna glavica zamudila. Kaj je ni navdušila niti mumija? Niti Michelangelo, niti Creazione di Adamo?

Danes sem se ukvarjala z urejanjem sobotnih fotografij, da bi jih kasneje lahko poslala T. po emailu. Bilo je približno … okoli sedemdeset slik, huh. Ne smem pozabiti, da je tudi mene enkrat pritisnila in potem je iz mene naredila tole. Opažam pa tudi, da so vnosi, spisani najprej v mojo beležko, povsem drugačni od tistih, naravnost na računalnik natipkanih. Večidel tega vnosa sem napisala včeraj dopoldne, ko sem še ležala v postelji na Zoisovi in lenarila. Noči, ki jih preživim v tem stanovanju, se mi zde čudovite. Tale Jenkova pesem je ena izmed žlahtnih pesmi. Je menda edina pesem, ki jo znam na pamet (saj ne rečem … S tem se sploh ni za hvaliti, kajne). Kratka je in takole gre:

Da te ljubim, ti je znano,
da me ljubiš, davno vem;
kaj ogibaš se pred mano,
odgovarjaš le očem?

Pusti strah in moja bodi,
v dar srce ti podelim;
Bog nebeški sam naj sodi,
kaj poklonil sem ti z njim!

Najbrž nisem nikoli napisala zavidljivo dobrega sestavka. Nikdar mi ni bilo vseeno, kaj si drugi mislijo o mojem pisanju; to se mi je vedno zdelo dovolj pomembno. Kadarkoli kaj napišem, predložim to pisanje v branje še komu drugemu. Moje zgodbe niso namenjene le meni in ne pišem jih zase, predvsem pa ne zato, da bi s svojim pisanjem želela kaj izraziti, bodisi čustva, moj pogled na svet ali kaj drugega. Zelo pa cenim mnenje mojega očeta; če bi bil stari oče živ, bi si močno želela, da bi tudi on prebral moje zgodbe, saj je na tem svetu ni osebe, katere smrt bi obžalovala bolj kot njegovo. Doslej je oče ocenil moje novejše, bolj moderne zgodbe kot »v redu« pisanje (pri njem v redu pomeni marsikaj, le zanič ne), ter z lepim številom dialogov. Omenil je nevtralnost. Ta nevtralnost pravzaprav pomeni, da so zgodbe brez pretiranih čustvenih izpadov in nasilja; na tem mestu naj povem, da se venomer izogibam raznim vulgarnostim in preklinjanju, ki se sicer rado pojavlja v sodobni literarni zvrsti.

Nisem eden takšnih ljudi, ki bi pisanje izkoriščali kot orožje, ali kot si je to zamislil Bulwer-Lytton v eni svojih iger – The pen is mightier than the sword. Jaz pišem zaradi pisanja samega. To pripovedujem zato, ker ne želim, da bi kdo dobil napačen vtis. Pred časom me je neki Portugalec vpletel v pogovor in me spraševal o knjigi, ki jo pišem. Obžalujem, a ne pišem knjige. Sčasoma sem ugotovila, da mi gredo kratke zgodbe bolje od rok. Vseeno pa moram priznati, da moje zgodbe niso povsem brez ljubezni in čustev; resda niso v ospredju, a zanemariti jih ne gre. Prav tako ne hrepenenj in osamelosti. Na podlagi vseh svojih premišljanj sem si izmislila posebnega junaka svojih pripovedi, ki mu je ime A. Picard. Picard se nerad vmešava, je vljuden, ljubezniv in včasih piker. Ni rečeno, da njegovo kajenje ni povsem brez pomena; morda se gospod Picard posmehuje. Osnovan je na dveh osebah iz preteklosti, ki mi še vedno mnogo pomenita. V primeru, da bi kdo rad prebral Picardove, to je zelo kratka zgodba, si jo lahko naloži tukaj.

Preden preidem na drugi del, moram povedati, da sem pisec, ne pa pisatelj. Name ni vplival noben slaven avtor, saj je branje, kot sem že dostikrat omenila, zame le branje zaradi razvedrila. Ljudje morajo o meni dobiti takšen vtis, da se ukvarjam z meni ljubimi dejavnostmi ljubiteljsko. Ta vtis bi bil končno resničen in pravilen. Moje pisanje pa je vendarle blizu tistemu, kar rada berem. Blag humor, določena mera brezskrbnosti. Ker si nekateri ljudje domišljajo, da poznajo moj okus za knjige, jih moram v tem pogledu zavrniti. Tisti, ki me dlje časa poznajo, zagotovo vedo, kaj berem, tisti, ki pa so zgolj prebrali ves moj spletni dnevnik, se motijo. Zato se mi zdi tu pomembno, da naredim kratek seznam humorističnih romanov, ki jih prištevam med svoje najljubše. Če se bo potem še komu zdelo, da bi mi poslal v priporočilo neke tretje knjige, spisane s peresom neke zagrenjene ženske v méni, naj se raje zadrži in tega ne stori. Nekateri ljudje pa res vse vedo, kaj!

• Dnevnik nekega nepomembneža (George Grossmith)
• Hvala, Jeeves (P. G. Wodehouse)
• Jenki iz Connecticuta na dvoru kralja Arturja (Mark Twain)
• Pickwickovci (Charles Dickens)
• Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo (Jerome K. Jerome; žal se mi Trije možje se klatijo ne zdi enako dobra knjiga)

Vprašanje je, zakaj se v nobeni knjigi nikoli ne poistovetim z ženskim likom. Moja povezava s Picardom je sama po sebi umevna. Ne bi znala povsem razložiti tega dogajanja, saj nikdar nisem posebej razmišljala o tem, pa tudi pretirano poglabljanje ne bi naredilo ničesar koristnega.

Po mojem mišljenju je umetnost zato, da jo občudujem. Pri slikarstvu, na primer – če je neka slika lepa, je lepa; če je grda, ostane grda. V resnici mi ni dosti mar, kaj sporoča. Kakšen človek si je izmislil, da naj umetnost vzgaja? A. Saj res. Černiševski.
Ali pa pri risanju. Nikoli, prav nikoli ne uporabi priročnika za risanje. Nikoli. Če znaš risati, riši; če ne znaš, pač tega ne počni. S talentom se rodiš. Ne moreš si ga pridobiti. Če si se rodil s talentom, ga neguj in razvijaj. V nasprotnem primeru pa … No, bummer. S tem svojim mišljenjem nočem nikogar prizadeti ali žaliti, samo pravim, da neka stvar ni za vsakogar.

Podobno je tudi pri poeziji. Veste, včasih celo jaz vzamem v roke kakšno knjigo s poezijo. Predvsem, da si krajšam čas, ne pa iz kakšnih posebnih razlogov. Huh, tako »nizko« je Le-a padla. Je že res, da imam rada, če se pesem rima. Jaz ne pesnim. Sem pa nekoč, ko smo bili na počitnicah, napisala neko pesem, dolgo čez celo stran in rimala se je, če danes to sploh še kaj pomeni. Sodobni pesniki bi se zgražali … Ampak, hej, jaz nisem pesnik. Moj cilj je kratkočasiti in zabavati ljudi, ne pa da že ob drugi kitici na ves glas vozijo lokomotivo in hodijo v »Hotemože drek tesat«.

Kasneje me je razveselila še T., ki se mi je zahvalila za kartico. Res je bila prijazna. Med drugim je rekla, da ji moram povedati vse o počitnicah. Pa sem ji predlagala, da bi lahko sedaj, ko je že toplo, prišla kaj k meni sem gor. Če sem čisto iskrena, imam najinih kosil in valjanja po Zoisovi kar dovolj. To bo lepa sprememba po toliko letih. Pri T. mi je všeč, da jo venomer dobim za cel dan. Kadar je prišla sem gor k meni, so jo že zjutraj pripeljali ali pa sva jo šla z očetom iskat, domov se je pa vrnila zvečer. Vse mogoče sva počeli. Spravili sva se v moje prostore, brskali med ploščami in vključili gramofon. Enkrat sem jo spravila na skejt, da se je vozila z njim po terasi. Vsekakor je bilo njeno terasno rolkanje ravno toliko špasno, kot takrat, ko je oče nekje iztaknil stari skiro in se fural z njim po terasi. Nato pa sva jedli sladoled in ležali na moji postelji in se pogovarjali. Nekega poletja sva gledali Teksaški pokol z motorko in še potem, ko sva na travi igrali badminton, sva mislili le na ta gnusen film.

Prejšnji teden sem srečala sošolca iz neke gimnazije, kamor sva skupaj hodila nekaj mesecev, preden so me prepisali drugam. Enkrat sem že pisala o tej zmešnjavi, ki jo je povzročil Sombrero. Ta Dominik, ki sem ga srečala, je bil O.K. Pa smo enkrat pisali angleščino in ker mi je šla zmerom dobro, sem mu ves čas testa prišepetavala odgovore, sama pa sem bila tako zagreta, da sem eno samo, samcato črko napisala narobe in sem bila nezadovoljna. On je seveda dobil odlično brez napak. Jernej se je nato pri ocenjevanju šalil, da sem jaz dobila dve oceni. Pri nemščini je celo pri profesorici povzročilo moje žlobudranje salve smeha. Ah, ja. Enkrat je bil Tadej vprašan ali nekaj takšnega, pa je sedel pri izpraševanju poleg mene. Z mislimi sem bila, kaj jaz vem, kje. In je profesorica nekaj pravila, meni tudi; češ, da bi se pogovarjala s Tadejem po nemško in je že vse vnaprej pripravila. Potem pa jaz s svojim kot kurji drek zbeganim »Kako?« In so se vsi smejali.

Nekoč smo imeli psa po imenu Kan, ki je bil nemški ovčar. Vsi v našem delu vasi so ga imeli radi, ker je malokdaj lajal. Po drugi strani pa … Saj so mene tudi imeli radi, ker sem bila prvi otrok tam gori. V ponedeljek sta nas po prihodu domov povabila k sebi Štefan in Gizela; onadva sta upokojeni zakonski par. In Gizela je takoj prišla k meni, me objela, itd., itd. Jaz sem že mislila, da bo name skočila. »Kje pa hodiš? Letos te še nič nismo videli,« me je ogovoril Štefan. Štefan je tisto, čemur pravijo copata. Gizela bi ga najbrž ustrelila kot fazana, če bi se ji kdaj uprl. Moj oče gre vsako leto v istem času v Radence na srečanje ravnateljev, ali nekaj takšnega. Približno v istem času gresta pa tudi ta zakonca v toplice. In tako je pred enim letom na deževni dan ravno šel nazaj v hotel, ko je pred vhodom zagledal dve smešni pojavi v kopalnih plaščih s plavalno kapo na glavi in copatih, pa z dežnikom nad glavo. To sta bila seveda Štefko in Gizela.

Imam pa tudi eno slabo novico. Moj gramofon … No, trenutno ni dosti posla z gramofonom. Toliko let, zadnjič pa je bil v popravilu pred nekaj leti, ko je prijazni gospod, ki sicer sploh ne popravlja več takšnih predmetov v času elektronike, naredil izjemo. Ah. Smola pa takšna, kaj!

Vem, da nisem oznanila, da sploh kam pojdem – a da pridem domov iz Firenc, vsa s pričakovanji v srcu, pa me ne čaka nobena pošta, je pa vendarle malce kruto. Vedno, kadar pridem s počitnic, pričakujem obilo sprememb in razjasnjena obzorja. Res ljubim očarljive ljudi in tudi pozornost mi godi. Odkar ne hodim več k F., sem postala zelo živahna. A nobene pošte!

Toskana je lepa. Florenca je očarljivo mesto. Iz hotelske sobe sem imela lep razgled na zahajajoče sonce. Bila sem zelo zadovoljna. Ciprese in topoli – mnogo jih je. Tosca očarljivo diši.

Zjutraj smo jaz, oče in mama zajtrkovali. Zjutraj imam rada kompot. Tokrat sem vsak dan imela pred seboj breskovega. Potem smo se peljali v mesto in oče je parkiral poleg nekega parka, kjer smo opazili zmedene Francoze. Na počitnicah imam rada mir. Tokrat sem imela dosti za početi: bila sem glavna za denar in začrtala sem pot našega gibanja na zemljevidu. V Firencah je reka Arno zares umazana. Šli smo mimo mostov in se nazadnje ustavili pri najbolj znanemu, Ponte Vecchio. Krama mi nikdar ni bila preveč všeč. Vse zlatarne in draguljarne sem zgolj ošvrknila s pogledom. Ko smo prišli na drugo stran, sem si pa omislila nov par rokavic za na lepše. V Madovi izdelujejo rokavice. Prijazni gospod si je najprej ogledal moje roke, jih ocenil in naposled ugotovil pravo številko. Rjava barva mi je pri srcu. S komolcem navzdol sem naslonila roko na blazino za pomerjanje in gospod mi je eno rokavico nataknil na roko, da bi videli, če mi ustreza. Prikimala sem, plačala in potem smo se odpravili naprej. Rokavice so usnjene in podložene s svilo. Prste na rokah imam tanke in dolge. Dovolj nežne in gladke, da lahko ljubkujejo, in ravno prav grobe, da pripeljejo zaušnico.
Poleg starinarnice blizu mostu je bila trgovina s stvarmi starinskega pridiha. Prodajali so globuse, knjige in dnevnike, vezane v usnje. Jaz sem si, med drugim, kupila čedno lupo s šahovskim vzorcem. Skorajda sem prepričana, da je nek moški, ki je tam kupoval zvezke, v usnje vezane, zapravil več kot šeststo evrov.
Skoraj en teden sem pila samo koka kolo. Že dolgo je nisem, vendar jo resnično obožujem. Mislim, da je takoj za čajem in mineralno vodo. Jedli smo v enem starejših lokalov na Piazza della Repubblica. Lokal se imenuje Gilli in obstaja že od 1733. Tam sem jedla za posladek eno najbolj okusnih sirovih tort kdajkoli. Celotno kosilo je bilo primerno svoji ceni. Denar je denar. Natakarji vljudni in izbrano oblečeni po svojem statusu v restavraciji. Notranjščina lokala je podobna in spominja na standardno staro dunajsko kavarno: z veliko starinsko uro v prehodu, nabranimi svetlimi zavesami in kavarniškimi stoli.

Sprehodili smo se tudi do Piazza del Duomo. Turistov toliko, da je bilo skorajda neprehodno. Zvok konjskih kopit. Doživela sem Firence Hannibala Lecterja. Z balkona v Palazzo Vecchio je, če me spomin ne vara, na oni svet poslal detektiva.
Zvečer sta oče in mama šla na kratek sprehod, jaz pa sem v hotelskem lobbyju pisala razglednice in podobno; oddala sem jih kasneje pri recepciji.

Druge čase smo pa… hodili okoli.

V nedeljo smo se peljali nekaj več kot osemdeset kilometrov do Pise. Kolebali smo med Piso in Sieno. Na koncu je zmagala prva, ker Siena ni v naši smeri. Mnogo naroda je bilo tam. Če ne nosim srajce in nimam puloverja čez ramena ob pravem trenutku, sem lahko sitna. Tokrat sem bila zelo zadovoljna. Rada imam srajce in puloverje.
Katedrala je nežnih in lepih barv, notranjščina pa človeku vzame dih. Sploh strop. Bilo je res nepopisno. To me je navdušilo bolj kot stolp.
V Pisi so bili obiskovalci zelo sproščeni. To se je opazilo po tem, kako so bili oblečeni. Človek, ki ima okus za oblačenje, ne bi nikoli oblekel krila čez hlače. Res pa je, da sem v katedrali opazila starejšega obiskovalca – zagotovo je bil ali Nemec, Avstrijec, ali pa Italijan ali Francoz – nosil je lepo krojeno sivkasto obleko, s telovnikom enake barve in rdečo kravato. Drugi niso izstopali.

Kosili smo v neki obljudeni restavraciji. Tam je stregel sila prijazen natakar, in z očetom sta se kar dobro razumela. Resda je izgledal kot kriminalec, a je bil neznansko hecen. Moj oče ima rad morsko hrano. Naročil jo je. Potem je nekaj časa trajalo, da so hrano pripravili, in se je natakar prišel opravičiti. Ko pa je jed prispela, se je oče pošalil »For Mr. Fish.«

Videli smo tudi poroko. No, pravzaprav smo videli zbrano druščino pred cerkvijo. Dandanašnji imajo ljudje dosti predsodkov do porok in baje menijo tudi, da so precenjene. In da je to le zapravljanje denarja, itd., itd. Jaz se pa s tem ne strinjam. Če poroka, takšna ali drugačna, neki par osreči, zakaj pa ne.

V toliko dneh smo prevozili več kot tisoč kilometrov. Moj oče je dober voznik. Ugotovili pa smo, da se v Firencah niti enkrat nismo izgubili, ko pa smo se nazaj grede peljali v Trst, da bi ponovno obiskali Miramare, smo se na poti ven izgubili. Človek se večkrat izgubi na domačih tleh. S cesarjem Maksimilijanom imam skupnega to, da je bila obema najljubša pesem »La Paloma.«

Prijetne počitnice sem preživela. Sedaj, ko prepisujem to iz beležnice na računalnik in okušam Stainerjevo belo čokolado z indijsko mešanico, opažam, da sem se vrnila s počitnic nekam krotka. Pravzaprav sem vsa mehka.

Rim je še vedno najljubši.

No, v Firencah sem poslikala – ker sem še vedno v procesu pregledovanja slik, sem tu objavila nekaj takšnih, ki so mi najbolj všeč – večje različice se nahajajo na tem naslovu: Suite.eloquensa.net.

Sombrero si zasluži posebno mesto, ker ima podoben smisel za humor kot Philip Marlowe -

Ta fotografija je pa iz Pise. Na balkonu nekega muzeja mi je uspela prav čedno.

V soboto popoldne je mama dobila nek hecen telefonski klic. No, zame je bil hecen. Jaz sem namreč slišala zvonjenje telefona s podesta in že naslednji trenutek sem spregovorila v slušalko – »Prosim! Halo!« Zelo me je namreč zanimalo, kdo kliče in številka mi ni bila znana. Nato se nek glas na drugi strani oglasi in se vse skupaj ni dobro slišalo, zato sem vprašala – »Kdo jo pa želi?« Bila je pač neka znanka. In tako hitim zopet gor po stopnicah, in mama, ki se je tedaj nahajala na podstrehi, me vpraša, kdo je, jaz pa sem ji odgovorila – »Boš že videla.« V resnici sem ime narobe slišala. Po mojem se je znanka imenovala M. Butalo, in seveda nisem hotela naglas povedati. Naredila sem kar modro. Zagotovo bi izpadla kot popoln trap, saj se je ženska navsezadnje pisala nekaj na P.
S podstreho imam res nekaj grenkih izkušenj, zato me nikakor ne morete spraviti tja gor. Najbolj neprijetna skušnja, ki se je mami zdela neizmerno smešna, je ta, da mi je nekoč, ko mi je podajala neke stvari s stopnic, ponesreči spustila na glavo dva cedeja.

Sobotno dopoldne smo namenili zbirateljskemu sejmu Collecta. Za ta sejem sem že prejšnje leto izvedela in sem bila kar vesela, da sem ga končno dočakala. No, ampak o tem kasneje. Najprej moram govoriti o kosilu. Merlot je moje najljubše vino že od nekdaj, pa tudi divjačina mi je zelo pri srcu. Tam nekje pri sladici pa se mi je zaletel sladkor v prahu in oče je v mojo smer takoj  zašepetal: »Prtiček, prtiček.«
Na sejmu je bilo pa še kar v redu. No, ničesar posebnega nimam za povedati, razen, da je oče »ušel« nekam drugam, ker je to prejšnji dan imenoval en »kretenski sejem«. Ja, in dobila sem si zbirko pisem Matija Čopa v prvi in drugi knjigi, ki jih je uredil v glavnem Anton Slodnjak – nihče drug kot ta, ki je imenoval Pavlino Pajkovo skrpucalo (mimogrede, tudi sama sem jo brala in čas med branjem njene proze se je vlekel kot smrkelj). Skratka, Lea je malček razočarana. Ampak starinske ure so me pa čisto očarale.

Tudi jaz zbiram razglednice in imam jih kar lepo število; prav lepo število sem pa dobila tudi »v dar«. Ampak žal nisem takšne sorte, da bi jih izmenjavala in podobno. Ta spodnja razglednica je ena mojih najljubših – prikazuje Napoleonovo vrnitev z Elbe (ali ni njegova roka nekam robotska ?). Besedilo se nadaljuje pod sliko -

Zadnjič mi je bilo zagotovljeno, da bom še ta teden prejela nekaj novih parov nogavic – resda jih imam na pretek, vendar to nič ne pomaga. Nogavice so zame zelo pomemben del garderobe, če ne celo eden najbolj pomembnih. Nek silno prijeten občutek me prevzame, ko lahko razkazujem svoje nogavice ob raznih priložnostih. Nosim samo pisane nogavice ali takšne s škotskim vzorcem – se pravi, nič dolgočasnega ali enobarvnega. Kar zmrazi me, ko vidim očetove – enobarvne nogavice morajo biti prav puščobne. Raznobarvnost res pristaja mojim kostanjevo rjavim čevljem.

Danes so na 3sat vrteli film Der Mann, der Sherlock Holmes war. Na 3sat resnično vrtijo krasne stare filme, v katerih nemalokrat igra Heinz Rühmann (saj ni čudno, ko je bil takšna zvezda); zgoraj omenjeni je bil iz leta 1937. No, jaz nimam izostrenega čuta za filme, pa tudi razumem se ne kaj dosti in tako menim, da se lahko jezim na sodobno filmsko industrijo. Na vsaka tri leta pride en film, ki se mi zdi všečen. Tudi jasno mi ni, kako so lahko naši od Vesne in Ne čakaj na maj prešli na takšno »brez vezno sranje«. Dajte, dajte, ne spravljajte me v smeh. Takšne filme gre menda gledat samo okoli deset ljudi, in še ti se držijo tako kislo kot bi ravnokar prigriznili limono.

Haha! Saj sem vedela!

Congratulations! You are most like Bertie Wooster.
I consider this to be a compliment because
Bertie is the sweetest guy out there. He is
the type to help those in need, no matter what
the problem is. The only unfortunate part is
that he doesnt do a good job by himself. Thats
where your pal Jeeves comes in (or a friend who
is a lot like Jeeves).

Which Jeeves and Wooster Character are you most like?
brought to you by Quizilla

OCEANVS ORIENTALIS
Italijansko potovanje Goetheja je bilo zelo težko dobiti – knjiga namreč ni več v prodaji. Če sem jo hotela imeti, sem morala najprej pisati v Cankarjevo založbo, kjer mi je gospodična Tainta odgovorila, da je preverila zalogo in imajo petindvajset prostih izvodov. Naposled je sledilo telefonsko naročilo, tam pa sem izvedela, da je izvodov še pet, vendar pa tudi ta ženska ni bila povsem prepričana glede števila. Na koncu se je izvedelo, da sta izvoda samo dva in tako je eden pripadel meni.
Iz neke moje knjige spisov iz potovanj sem zadnjič prebrala nekaj starih potopisov, da bi si osvežila spomin in dobila nekaj novega navdiha. Ljudevit Stiasny je napisal lahko berljiv potopis po naslovu »Iz Carigrada v Tiflis«, pa tudi Aškerčev »Izlet v Carigrad« ni bil od muh. Nekaj zelo vznemirljivega je na tem, kako so v devetnajstem stoletju ali čisto v začetku dvajsetega potovali Evropejci. Danes ne more biti več tako, ker je ta starinski čar zbledel, odkar se ljudem »preveč mudi«.

SAMA SVOJ DON JUAN
Drugo stoletje me je zanimalo zato, ker je za dolgo predstavljalo obdobje poslednjih svobodnih ljudi. Kar zadeva nas,smo morda že zelo daleč od tega časa.

Kadar si ljudje iščejo prijatelje ali ljubezenske partnerje, menda želijo osebe z nekakšnim »smislom za humor«. Baje pomeni v današnji dobi »smisel za humor« smejati se, kadar nimaš nič pametnega za povedati. Potem velja tudi to, da obleka ne naredi človeka. Slišala sem, da zato hodijo nekateri ljudje okoli napol goli – ker smo sinovi in hčere narave, ter bi bilo potemtakem vseeno, ko bi bili kar goli.
Jaz pa, ki sem bila vzgojena od starega Vinterja in v družbi katerega sem doživela »do obisti pokvarjenih« šestnajst let, imam raje ljudi, ki se ne topijo od prijaznosti. Jaz sem se vedno bolj zanimala za to, kaj nekdo počne in kakšne navade ima – če so mi bile povšeči, je bila oseba »primerna«, drugače pa ne. Če je bil tisti človek ošaben, aroganten, posmehljiv ali kaj podobnega, mi je bilo vseeno; nekatere lastnosti so mi bile celo skrivoma všeč, ker jih premorem tudi sama. Ah, te lastnosti so sila privlačne, če jih ima oseba, ki »ustreza«. Na nepravem človeku so prav odbijajoče. Menim, da se za takšnimi lastnostmi in okobalim sedenjem lahko skriva več kot zadovoljiva persona.

Če ne bi bil moj stari oče takšen, tudi sama ne bi bila. Ne bi si želela imeti cigaretnice v žepu balonskega plašča, niti pomladanskih rokavic za na lepše v drugem žepu. Ne bi hotela jesti v čedno opremljenih restavracijah in lokalih, hoditi na italijansko, ali poslušati gramofona. Morda se ljudem zdi, da te stvari nimajo med seboj nobene povezave, ampak jo imajo: zame ne obstajajo ena brez druge, temveč se skladno ujemajo. Mislim, da lahko samo s tem doživljam svoj čas. Ravno tako kot je pomembno, da v tem trenutku rahlo vlečem črte s svojim rialtom po tej beležnici.
Nimam pravice, očitati drugim njihove narave. Vendar si pridržujem neko določeno stvar: reševanje. Ko me je že napadel val nenadne sreče in sem se vsa predala Pomladi, sem dobila malodane napad togote prav zaradi skorajšnje vrnitve zimskega vremena. V tistem trenutku me je zapopadla misel, da bi me poslali na pot in mi najeli sobo v kakšni toskanski vili, ki so tako priljubljene, in imajo vse naokoli prelep vrt ter razne vodnjake in čudovite fontane. Od tam bi lahko pošiljala sem razglednice in tono pisem. Kakšen užitek! Dokler se ne bi ta presneta zima pobrala proč, potem bi pa prišla nazaj.

Čudim se, da se moj odnos do italijanske dežele ni kaj dosti spreminjal skozi leta; izjemno nervoznost ob ogledovanju velikih umetnin v Rimu, ki sem jih imela tik pred nosom, ko nas je bilo nazadnje tam pet, je zamenjalo občudovanje. Ne bi verjela, da je bil za to kriv Stendhal. Pretirana vsakdanjost me tira v neizmerno nesrečo, osamelost (tu ne sme biti zamenjana z osamljenostjo) pa v nezadovoljstvo. Mislim, da bi prav v ta namen želela biti kakršnakoli razvpita zgodovinska osebnost, samo da bi imela v svojem srcu tisto vznemirjenost, za katero se danes zdi, da je nemogoča. Morda je moje življenje preveč trivialno – ne, česa takšnega ne more nihče trditi, ker se ga ne udeležujem – moje misli pa so daleč od tega.

Zato sem F. namignila, da morda ne nameravam spomladi in poleti hoditi k njej. Raziskovanje globin tega oceana me ne navdušuje ta čas; pomlad me napolnjuje z večnim optimizmom in upanjem. Ne morem dovoliti, da bi premikanje figur po šahovnici skalilo up na svobodo. Ne smela bi se sramovati te polne, krasne strasti, ki kot ladja na vzburkanem morju vznemirja moje srce!