O proti toku

Živjo! Blog Proti toku sem pisala pred nekaj leti, danes pa pišem Moje pejsaže na www.leasambar.com/conditio . Hvala za obisk, pa tudi za razumevanje! — Lea

Advertisements

Storž je bil kriv

Prvo, kar se mi je včeraj zgodilo, je bilo to, da sem stopila na storž in padla. To je bilo ob šestih zjutraj. Vrag te vzemi, presneti storž in še tisoč tvojih tovarišev zraven! Mama je mislila, da iščem nekaj po tleh. Res, le kaj bi iskala po tleh v temi … Na Zoisovi mi je potem oče, ki se mu je sicer mudilo na kavo, očistil koleno. Jezna sem bila zaradi hlač, a se tu ni dalo nič narediti – človek ni nikoli povsem sterilen.

Drugače pa zadnje dni bijem bitko s pošto, saj so bojda izgubili moj paket od B&N. Klinčevi poštar je napisal en listek in pripisal, češ, da sta dva paketa, jaz pa sem dobila na pošti le enega. In tista kontrolorka manipulacije, ali karkoli že je, me je včeraj pri okencu zasliševala kot kriminalca najhujše vrste, zoprna kavka je pa še mislila, da norce brijem! Kakor da imam doma paket, zdaj se pa samo zafrkavam. Klicala je tudi poštarico, pri kateri sem takrat dobila paket in to je bila izguba časa, saj se ženska sploh ničesar ni spomnila. Dvakrat je poklicala celo poštarja, ki pa je vsakokrat povedal nekaj drugega – najprej se je zdelo, da je odvrgel največjo pošiljko v kaslc (poslušajte to – najmanjše pošiljke naj ne bi mogel stlačiti v nabiralnik, ta veliko bi pa lahko!), nato pa, da ničesar ni prinesel nazaj na pošto. Česa tako zabavnega pa res še ne.

Prišle so tudi neke moo kartice in značka, na kateri piše Eat. Sleep. Read. Poleg tega so iz foto študia prispele še fotografije. Eden mojih občasnih konjičkov je lepljenje in urejanje fotografij. Najraje imam tiste foto albume, kjer lahko človek sam uredi slike in jih prilepi s tistimi srajčkami. Že pred leti mi je babica pokazala leseno šatuljo s starimi fotografijami; med njimi je bila tudi fotografija mojega pradeda Henrika iz prve svetovne vojne, ki mi je zelo všeč. Odkar imam to šatuljo doma, sem povsem zasvojena z razvrščanjem teh fotografij – že vsaj štirikrat sem jih pregledala. Zadala sem si namreč nalogo, da jih lepo uredim in spravim v album.
Naj ostanem še kakšno vrstico pri pošiljkah. Pred približno štirinajstimi dnevi je prispelo Labodje jezero od Čajkovskega na dveh gramofonskih ploščah. Šele danes sem ga uspela poslušati do konca!

Kako čudovito sedaj izgleda restavracija hotela Slon! Še dobro, da so se spomnili, da bi jo morali prenoviti. Kar so jo prenovili, sem tam že dvakrat jedla – celo meni je drugačen. Saj je prav, ker je bilo prej tako dolgočasno. Tista omara s priborom in podobnim je pa vendarle enaka. In najbolj krasno je to, da lahko vedno sedim za isto mizo, torej za tisto v kotu.

Kar pri reviji The New Yorker res obožujem, so njihove, khm, satirične risbe. Če se samo spomnim na The New Yorker Book of Doctor Cartoons … Huh, te risbice so pa res od sile. Na primer tale – doktor zaskrbljeno sedi pri svoji mizi, nasproti njemu pa starejša dama, napravljena v generala. Doktor ji pa pravi: ”It is unfortunate that I didn’t get your case earlier, Mrs. Perkins.“ Ali pa tale: Pomočnica sedi pri svoji mizi in sprejme telefonski klic: ”The doctor is in court on Tuesdays and Wednesdays.”
V izvodu iz konca oktobra mi je bila najbolj všeč risba pri knjižnih kritikah. Članek govori o knjigi What Hath God Wrought: The Transformation of America, 1815-1848, ki jo je napisal Daniel Walker Howe. Članek ima v resnici kakšne štiri strani, od tega ta čudovita risba zaseda eno stran. Manjšo verzijo risbice se lahko vidi tukaj.

Pred več kot tremi tedni sem dobila nekakšno dovoljenje za izdelavo fanlistinga Victorja Hugoja. Mislila sem, da nikoli več ne bom naredila nobenega fanlistinga, zdaj pa se vračam nazaj.

Temu vnosu prilagam še svojo sliko. Kar tako, ker že dlje časa nisem nobene svoje slike pokazala. Pa tudi, ker ne maram preveč, kadar me slikajo.

Bertie Wooster naj bo!

Torek je bil v mnogih pogledih zame zelo ugoden. Razni dogodki so zanetili v meni brezkončno radost, ki se je nadaljevala do večera, in še sedaj ni povsem splahnela. Začnimo torej najprej s knjigo. V torek sem bila na Zoisovi in medtem, ko sem čakala na očeta, sem prelistala nov katalog Sveta knjige. Tristo kosmatih! sem si mislila, in takoj izrezala ven tisti del lista, na katerem je z veliki črkami pisalo: Hvala, Jeeves. Platnice ima takšne lepe, v istem slogu, kot že dve drugi knjigi (Twainov Američan v Evropi in Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo). V ta knjižni klub smo včlanjeni že od leta štiriinsedemdeset. Najprej je bila moja stara mama včlanjena, kasneje pa so članstvo prenesli name. Pri tem je najbolj zabavna nova članska izkaznica z mojim imenom, ki so mi jo poslali. Na njej je namreč napisan datum začetka članstva: 1.10.1974, jaz pa sem bila rojena mnogo let kasneje.

No, in tudi to še ni bilo vse. Popoldne smo šli v Ljubljano po čevlje, po katerih sem hrepenela več kot dve leti. Mislila sem, da mi bo srce razneslo, tako vzhičena sem bila. Že najmanj stokrat sem omenila, kako ne maram hoditi po trgovinah, ampak sedaj sem pač naredila izjemo, eh. Ti čevlji so klasični in brezčasni, zato so mi bili všeč, že ko sem jih pred leti prvič zagledala. Tedaj sem bila prepozna, v torek pa je ta par ženskih čevljev čakal posebej name. Mislim, kaj niso čudoviti? Neprestano sem se smehljala od zadovoljstva. Kako krasno. Nisem si mislila, da me lahko nekaj takšnega čisto prevzame. Mislim na to, da mi zelo, zelo dolgo ne bo treba v nobeno trgovino. Tako vesela sem bila, da sem si že predstavljala, kako zadovoljno hodim v svojih čevljih po ulici in si požvižgavam kakšno veselo pesem. Takšno, kot je We Open In Venice od Rat Pack, ali kaj podobnega.

V ponedeljek je moj oče, Sombrero, dočakal svojih prvih petdeset let. Ni kaj. Dobil je kup čestitk, podarili so mu akvarel, kup steklenic, kar pomeni, da bomo veliko pili in nek očetov prijatelj mi je stalno pisaril po mobitelu, kdaj bodo šli na vsakoletno večerjo v brunarico, jaz pa sem potem očetu pošiljala ta sporočila. Kar me spomni na to, da moram Ani poslati fotografije s ponedeljkovega obiska.
Naj sedaj delim kakšno prigodo. Morda bo dovolj naslednja: Zadnjič je bil oče tako zakopan v delo v svoji pisarni, da je pozabil, da ima pouk. Pa je na hodniku srečal dva učenca in ju okregal, da ne bosta tokrat spet špricala kot zadnjič. Na koncu sta ga opomnila, da sta ga čakala, vsi drugi so pa šli.
Ker že cel teden dela propagando za rojstni dan, piše z namazom številki pet in nič na kruh, sem mu tudi jaz nekaj podarila. K sreči je bil darila vesel.
Ja, Sombrero je res en stari kavelj. On je bil tisti, ki je na moje vprašanje, če se je kdaj peljal z avtobusom, odgovoril: „Ne, kaj pa je to? Nekaj, kar vozi gnoj na njivo?“

Predvčerajšnjim se mi je sanjalo o Brahmsu. Po zunanjosti mu niti ni bil toliko podoben, se mi zdi. Jaz sem šla po nekem hodniku, pa se je kar od nekod prikazal za menoj, se zadrl, da ga ne smem prehitevati, in me naposled mahnil z bičem. Nato sva se prepirala za tisti bič, on pa se je spravil na mojo nogo in mi poskusil sezuti čevelj.

Danes sem malce pregledovala svojo majhno zbirko filmov. Kadar gledam Amadeusa, se preveč smehljam. To pa zato, ker znam oponašati tisti Mozartov usekani smeh. Saj imam še nekatere druge dobre filme, a v nobenem ni tistega usekanega Mozartovega smeha, ki še mene spravlja v smeh. Lepa reč.

Obvestilo

Sem pa tu hotela povedati še nekaj, poleg tega, da se novi vnos Dva gizdalina nahaja tukaj. Boljša različica tega bloga se že nekaj časa nahaja na tem naslovu. Predvsem zato, ker je krasen za uporabo, pa tudi za brskanje po mojih novejših in starejših vnosih. To je precej enostavno. Preprosto klikneš na neko kategorijo, ki ven vrže vse vnose, ki so povezani s taisto kategorijo. Pa prijetne pozdrave!

Neka nora zamisel

Tako je naneslo, da sem danes ležala v postelji približno do pol dveh, ker se je dan začel res ušivo. Da gre mama v službo, to že razumem, ampak da je šel v službo tudi oče, tega pa, prisežem, res ne razumem, saj med počitnicami itak nima nobenih posebnih obveznosti. Pa sva imela takšne čudovite načrte, da bova veliko hodila okoli in podobno. Ampak ne, onadva sta zjutraj vstala in petindvajset minut šarila po prekleti hiši, kot bi me nalašč hotela zbuditi. Hodila sta gor in dol po stopnicah in ker jaz slišim čisto vse, sem bila povsem budna. Nato sem poskusila zaspati nazaj, a mi sploh ni šlo in sem brala knjigo kakšno uro. Je bilo pa to res krasno, ker sem lahko videla, kako se jasni. Mislim, to ni bilo tisto usrano jasnjenje iz kakšnih romantičnih romanov, ampak takšen čudovit občutek, ko se dan šele začenja. Res se mi je zdelo krasno. Odprla sem si celo balkonska vrata, da je v sobo lahko prišel svež in hladen luft. In nato se je pravi kraval šele začel. Naša soseda, ki ima svoj vikend pod nami, ali kako naj se izrazim, nekaj zida, čeprav ne vem natančno, kaj zida. Ji pa to dela nek drugi sosed, in ta je začel ropotati okoli že kar zgodaj. Potem se je pa tja do desetih drl kot bi koga klali in ukazoval drugim, kaj naj delajo, ta presneti pizdun. Pismo, kako mi je šlo na jetra.
Ko sem se po enajsti zbudila, sem poklicala očeta, ki sploh ni bil v službi. Sicer je šel podpisat nekaj stvari, in tudi na Zoisovo je šel po neko mojo jopico in hlače na rob, ki jih potrebujem (tam imam kar nekaj svojih oblačil), potem je šel pa meni nič tebi nič k nekemu prijatelju, ki ima vikend nad tržiškim pokopališčem. Meni je bilo sicer vseeno. On se vedno dela frajerja, kadar ga pokličem in je zraven kakšen prijatelj. Vprašala sem ga, če misli priti domov še danes in podobno, ampak on je bil takšen frajer in je rekel, da je pri ljubici in da se bo spotoma ustavil še v trgovini. Sem ga pa klicala zato, ker sem hotela, da mi iz trgovine prinese ogrsko salamo in makovo štručko. Res sem nora na suho salamo, in ogrska se mi zdi kar dobra. Če je tista prava ogrska, seveda. Po mojem je prava ogrska salama tista, ki se nekako prilepi na nebo. Ne znam prav dobro razložiti. Mislim pa, da nobena salama ni tako dobra kot tisti dve od Kerna, jelenova in gamsova.

Smo bili pa včeraj popoldne v Ljubljani. Pravzaprav smo šli kar tako, ker se nam je zljubilo. T. mi doslej še ni uspelo prepričati, da bi šla z menoj v Ljubljano. Jaz tako ali tako zelo težko prepričam ljudi, da gredo ven na kosilo, z menoj ali kakorkoli že. Morda pa ljudje nimajo več v navadi, da hodijo tako pogosto ven na kosila. Pa smo ostali v Ljubljani do osmih zvečer ali nekaj takšnega. Na koncu je bilo zelo prijetno, saj ni bilo vroče in je bilo polno turistov. Tam je bil na primer en star ata, turist, s svojo ženo, in je imel takšno pokrivalo, da je človek umrl od smeha. Potem smo videli še en starejši par in sta bila oba grozno fino napravljena. On s takšno lepo kravato, suknjičem in podobnim, ženska je imela pa lep slamnati klobuk in še kar solidno obleko. In držala sta se pod roko; to je bilo pa res čedno videti. Turisti so vedno lepo oblečeni. To vem, ker mi v tujini počnemo isto – kadar smo na kakšnih počitnicah in gremo zvečer v mesto, smo zmerom oblečeni kot bi šli na promenado. Res je čudovito, takole posedati in kaj spiti. Na večerjo ali pa na nekakšno zelo pozno kosilo smo šli k Zlati ribici. Stregel nam je neki prijazen mladenič, ki je po mojem mnenju dobro dišal. Mama je jedla nekakšne njoke, oče svoje škampe in podobno, jaz pa orado, ker so mi ribe všeč. Crkljala sem se pa s tremi decilitri nekega vina in mineralno vodo, kot ponavadi. Jaz namreč obožujem mineralno vodo; mislim, da je seznam približno takšen: na prvem mestu mineralna voda, nato tonik, vino, koka kola in na koncu čaj. Vse skupaj je bilo zelo okusno.

Imam pa zadnje čase res neke nore zamisli. Odprte imam kakšne tri račune pri dveh bankah. To že zelo dolgo. Stara mama je bila pri …, ata pa pri …. Jaz sem imela najprej račun pri prvi, nato mi je pa ata odprl še račun pri …. In to je bilo, ko sem hodila še v malo šolo. Ne rečem, da je bil stari ata kakšen občudovanja vreden človek, ker je bil on tisti, ki je bil jezen na cel svet in se je v kuhinjo zaprl, ko je takoj po mojem rojstvu izvedel, da sem deklica in ne fante; ampak je vseeno naredil precej dobrih reči. Kadar mi ni bilo treba v malo šolo, sva šli potem s staro mamo na banko in je ona na poti ven ponavadi kakšnega znanega srečala. Enkrat se je zgodilo, da je čisto pozabila name, ko je videla nekoga znanega, in je izpustila vrata, jaz sem pa obtičala. Tisto je pa res bolelo ko prasica, ni kaj. Ampak to nima nobene zveze s tem, kar želim povedati. Stvar je takšna, da sem si naročila novo knjižno omaro in nočno omarico pri Stillesu in meni se zdi to noro. Kakorkoli že, pohištvo mi bodo menda prišli skupaj spravit še pred Tirolsko in pred mojim rojstnim dnevom. Upam sicer, da bodo to počitnice in pol.

Skopal je luknjo

Ne vem, katera ura je najbolj primerna za večerjo, a pri nas doma se ponavadi večerja dokaj pozno. Jaz dostikrat ne večerjam, pri nas v družini pa je tako ali tako Sombrero tisti, ki kuha. In tako smo se danes spravili za mizo ob desetih zvečer, ker je oče tako lepo pripravil kruhke, kupil pa je tudi maslo in biftek, ki ga imamo tako radi.
Že kar nekaj minut pa nas je pošteno motil hrup, ki ga je zganjal sosedov lovski pes, po imenu Pur, če se ne motim. Nato pa začne ta sosed, ki ima tam zraven svoj mini čebelnjak, svetiti v nas z žepno svetilko. No, menda je iskal svojega psa. Mama se je domislila, če svojo ženo tudi išče v postelji z žepno svetilko in potem smo se vsi smejali. Nato se je hrup polegel.
Čez kakšnih deset minut pa pride mimo naše ograje gospod sosed in pravi: »Dober večer!« Kuža je menda skopal luknjo na našo stran, ker je zavohal mladega ježa. Mi pa smo bili tako zaverovani v biftek, da nismo niti opazili, da imamo ob naši ograji, tam pri sadnih drevesih, psa, ki je v gobcu trdno držal ježa!

Moram priznati, da to poletje skoraj nič ne berem, oziroma bolj malo. Trenutno berem naenkrat kar dve knjigi – Pomladne vode Turgenjeva in Zločin Silvestra Bonnarda, ki ga je napisal Anatole France. Že v »za pelin solz, poljubljanje strupeno« (Lermontov) sem ga omenjala. Takrat sem brala čudovito knjigo z naslovom Kuhinja pri kraljici gosji nožici. Morda pa sem postala le malce lena ali pa imam zgolj krajši odmor od branja.

Zelo zabavno se mi zdi, kadar kdo poskuša od mene izsiliti, naj ga pokličem. Opažam pa tudi, da na vsake toliko časa dobim domov klic od »neznane osebe«. To je tisti klic, katerega telefonska številka je »unknown«. Povečini me sploh ni doma, vendar vidimo, da imamo sporočila in zgrešene klice. Če želi kdo z menoj govoriti, naj me pokliče po normalni liniji. Se pa spomnim, da sem okoli petnajstega maja po sedmi uri zvečer dobila anonimen klic tudi na mobilni telefon, a sem ga, z velikim obžalovanjem, opazila šele naslednji dan. Kako naj človek sploh pokliče nazaj, če je pa telefonska številka »unknown«? Kaj, če bi bilo kaj nujnega, ali kaj jaz vem.
To pravim zato, ker me je zadnjič nekdo kar poskušal prisiliti, naj ga pokličem. Češ, da bi ga tako potolažila, jaz pa sem mu rekla zgolj, da bo jutri nov dan in bo mislil drugače. Potem me je pa kar začel zmerjati, češ, da sem takšna kot neka druga punca, itd., itd. Dejala sem mu, naj ne govori neumnosti, ker me sploh ne pozna in očitno je bilo potem konec. To se mi je pa kar malo zamerilo.

Odkar imata starša dopust, sta včasih kar malo nataknjena. Sombrero je te dni barval našo hišico, ker je treba ohranjati les lep in to mu je bilo najbrž tudi v razvedrilo.

Zadnjič sva se s T. nekaj časa pretvarjali, da sva turista. T. mi je namreč predlagala, naj nosim fotoaparat kar okoli vratu, da mi ga ne bo treba vedno iz torbe dajati, kadar bom hotela kaj poslikati, ona pa je nosila torbo. Mislili sva tudi, da bi šli v trafiko, izbrali nekaj razglednic in pričeli čebljati v nekem tujem, izmišljenem jeziku. Meni se je to zdela precej špasna domislica.